Tu in tam občasno napišem kaj na enega od obeh mojih blogov. Ko začutim, da hočem kaj povedat; kadar se mi zdi, da je kaj za napisat.
V zadnjih tednih sem – zaprt v delovno sobo – pisal več kot navadno. Trije od teh zapisov so skupaj dosegli natančno 100.002 ogledov. Ne vem za vas, ampak na mojem števcu so to gromozanske številke.
»Jebi se«, virus in politični razkol s pridihom korupcije – so obetali naslovi treh blogov, ki so zažgali.
Hecna reč pri tem je, da sem v zadnjih tednih pisal še o vrsti drugih stvari:
o tem, kako zelo je otroške igra pomembna za razvoj socialnih veščin in empatije – zapis (brez vulgarizmov, koronavirusa, političnega naboja v naslovu) je odprlo 553 ljudi,
o tem, kako družbena omrežja prispevajo k širjenju neumnosti – zapis je odprlo 383 ljudi,
zapisa o pomenu spodbujanja radovednosti in ustvarjalnosti ter spodbujanja vztrajnosti pri otrocih je odprlo 752 oziroma 921 ljudi,
blog z naslovom »Osamimo virus, ne sebe« je odprlo 626 ljudi,
blog z naslovom »Dnevi junakov in še večjih junakov« je odprlo 322 ljudi,
blog z naslovom »Včasih je treba veslati v isto smer« je odprlo 1.253 ljudi (op. vse številke so bile preštete nekaj dni nazaj in so se vmes morda rahlo spremenile).
Veste, kaj je skupno zgornjim zapisom? Niso se širili po spletu. Nihče se ni obregnil ob njih, nihče si ni vzel časa, da bi me zaradi katerega od njih ozmerjal in mi prilepil kakšno nalepko. Pa so se vsaj toliko dotikali reči, od katerih je odvisno, v kakšno smer se bo razvijala slovenska družba v postkoronskih časih, kot tisti, ki so izzvali več pozornosti.
Nekaj časa sem tuhtal, zakaj. Potem me je presvetlilo. Naslovi! Naslovi treh najbolj branih zapisov. V enem sem se besedno poigral s korona virusom – verjetno ga je večina odprla po pomoti, ko so iskali kaj o virusu. V drugem sem virusu povedal, naj gre spolno občevat sam s sabo – sklepam, da so ga nekateri odpirali v obetu nazornega orisa viralnega onegavljenja. V tretjem sem se dotaknil protestov, ki slovensko javnost delijo na dva dela – ta je bil zmagovalen, ker so ga odpirali oboji, biciklisti in antibiciklisti. Tega so ljudje tudi najbolj množično širili: eni so v njem prepoznali svoje lastne misli, drugi so me zaradi mojih stališč opljuvali, ozmerjali, popredalčkali. Prebirali so ga na radijskih postajah in prevajali. Opazil ga je in se obenj obregnil Miha Mazzini, še celo dobitnik mednarodne nagrade za svobodo govora se je čutil poklicanega obregniti ob moj način uveljavljanja svobode govora.
Opazite vzorec? Zapise, ki v naslovu obetajo resno branje, ali kaj preijetnega, spodbudnega, navdihujočega in pozitivnega, odprejo redki. Še najmanj tistega, ki ima v naslovu besedo junaki.
Širili in brali so se zapisi, v katerih je že v naslovu koronavirus, zmerjanje, ali pa vsaj obet sočnega političnega ravsa in poglabljanja ljudskega razkola.
…
Prijatelji me sprašujejo, zakaj se mi včasih zdi, da gre ta civilizacija, družba in lep del človeštva v tri krasne.
Zato.
Ker govorimo o pomenu upanja. Ampak okrog sebe opažam vse več ljudi, ki po spletu divje klikajo na katastrofe.
Ker govorimo o pomenu odnosov. Ampak okrog sebe opažam vse več ljudi, ki na spletnih forumih anonimno, ali pa odkrito, pljuvajo en drugega in zlivajo sovražnost.
Ker govorimo o pomenu hvaležnosti. Ampak okrog sebe opažam vse več ljudi, ki v sebi negujejo in gojijo predvsem zamere.
Eni pravijo, da so temu krivi nekateri strupeni in rumeni mediji in njihovi pisuni. Ki živijo od zlivanja žolča in strupa.
Malo morgen.
Nekateri strupeni in rumeni mediji nam na pladnju prinašajo le tisto, od česar lahko živijo. Če od spodbudnih, navdihujočih zgodb ne morejo živeti, jih pač pomečejo v smeti in objavljajo tisto, kar se klika in bere. Če je to mrhovina, bodo objavljali mrhovino. Če je od klikov odvisno njihovo preživetje, se bodo šli mrhovinarstvo najslabše vrste. Ker hočejo preživeti. Tako kot jastrebi v afriški savani, ki čakajo svoj kos mrhovine. Če mislite, da ne gre za preživetje, samo poglejte, kaj se v panični borbi za ostanke dogaja z včasih resnimi mediji, odkar so se je spustili v neusmiljen boj za klike z nekaterimi rumenimi trobili.
Rumeni mediji niso strupeni in mrhovinasti, ker je to edino, kar znajo (no ja, postopoma postajajo tako izurjeni na področju širjenja greznice, da drugega verjetno res ne znajo več objavljati). Strupeni in mrhovinasti so, ker klikamo na to in odpiramo te zgodbe. In zato, ker dobro vedo, da bolj kot bomo frustrirani in tesnobni, več teh zgodb bomo klikali in odpirali. Če bi ljudje množično klikali slike samorogov, bi pa objavljali te. It's as simple as that.
Nekaj malega se od njih lahko naučimo tudi vsi drugi, ki tu in tam kje kaj zapišemo in objavimo.
Ljubezen, upanje, hvaležnost, vrline in podoben balast se ne berejo. Ne klikajo se.
Klika, bere in lajka se seks, politika, škandali, strašenje … in (iskrena hvala Luki Dončiču in Goranu Dragiču za to, da imamo občasno možnost uskladiti se in pogovarjati o čem lepem) košarka.
Če si razbijate z glavo, kako dvigniti branost vaših zapisov na Facebooku, Twitterju, blogih, naredite preprost družbeni eksperiment:
slikajte dve pikapolonici med parjenjem in naslovite »Šokantno: na prostem seksal z mladoletnico«,
slikajte prazno gnezdo na tleh in naslovite »Družina ostala brez doma, Janša/Šarec še ni prevzel odgovornosti (odvisno od vaših političnih preferenc)«,
sliko svežega polnozrnatega hlebca s semeni, naravnost iz pečice, naslovite »Hlebec kruha iz časov pred vklopom G5«,
slikajte kameleona in naslovite »Nenehno menja barve, parlamentarne stranke ne komentirajo govoric o prestopu«,
slikajte poljubnega (s soglasjem staršev) dojenčka in naslovite »Ali slovenska virtuoza dobivata konkurenco pod koši«,
prilepite na Facebook odlomek iz Finžgarjeve knjige Pod svobodnim soncem in ga naslovite »Horda ilegalnih migrantov preplavala Donavo«.
Spustite z verige vašo ustvarjalnost in v najbolj mračnih kotičkih vaših misli pobrskajte za najbolj krvoločnimi, škandaloznimi in pohote polnimi naslovi vaših najbolj milih in nedolžnih besedil in slik. Prepričan sem, da vam bo vam povečalo število klikov in lajkov. (In povečalo komercialni potencial vašega spletnega ustvarjanja.)
…
Je pa še druga možnost.
Če ste podobno kot moja malenkost naivni človekoljubi z ohranjenim zaupanjem, da so ljudje bazično dobri, svet pa pretežno lep, boste verjetno še naprej pisali o zadovoljstvu, vztrajnosti, ustvarjalnosti, sreči, ljubezni, upanju, hvaležnosti, vrlinah in podobnih rečeh ter slikali ptice, srne, delfine, ljudi in druge prijetne reči, ki se vam jih bo zdelo vredno beležiti in širiti.
Morda vas bodo manj brali, klikali in lajkali.
Spali boste pa neprimerno bolje.
In, skoraj prepričan sem, boste tudi neprimerno bolj srečni, zadovoljni in hvaležni.
Pa še – raziskave kažejo, da srečni in zadovoljni ljudje živijo bolj zdrav in dlje od nesrečnih in zagrenjenih.
Že zato je vredno vztrajati.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS. Prav imate. Naslov tega zapisa je clickbait. Ponavljam družbeni eksperiment, kakršnega si je pred časom omislil kolega Darko Hederih, zaradi očitnih razlogov sem dodal korono in košarko.
PPS. Za tiste, ki ste odprli zaradi zadnjega dela naslova: pripenjam simpatično sliko mamice. V soboto sem se odpravljal v mesto, ko sem pod obronkom gozda opazil srno z nekaj dni starim mladičem. Sredi fotografije sta. Oba.
PPPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)