Osamimo virus, ne sebe!
Teh nekaj besed najprej namenjam tebi, virus. Pa sebi. Pa prijateljem. In drugim, ki jih bodo prebrali.
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko si predstavljam, da se počutiš mogočen: ker ti je nekaj tednih uspelo ustaviti ves svet, ker si in še boš povzročil veliko osebnih tragedij. Da se zabavaš, ker si še ne znamo predstavljati vseh posledic ukrepov, s katerimi poskušajo države ublažiti tvoje divjanje.
V resnici seveda vem, da veš in čutiš natančno nič, neživa nakaza evolucije si, ki obstajaš samo za to, da se širiš naprej. Pa še nekaj vem, česar v svoji majhnosti in hladni neživljenjskosti nikoli ne boš razumel: da si in še boš morda dobil nekaj bitk, vojne pa nikoli.
Tako ti povem: ne bom te hranil. Vem, da lahko narediš dosti slabega, tudi ljudem, ki jih imam rad; lahko se celo skrivoma prikradeš v moje celice in divjaš po njih. Nečesa pa ne moreš in ti ne bom dovolil: da začneš obvladovati moje misli. Ne bom pustil, da nekaj tednov ne bi razmišljal o ničemer drugem kot trepetal pred tabo. Ne bom ti dovolil, da me prestrašiš, ne boš postal gospodar mojega življenja. Če bi, bi ti dovolil zmagati. Tega veselja ti pa ne privoščim.
Težko bo, da nekaj tednov nikomur ne bom dal roke, ne bom nikogar objel, ali prijateljsko potrepljal po rami. Pa bo šlo, ker verjamem, da bo priložnosti za rokovanja in objeme dovolj potem, ko te bomo premagali in se boš razblinil tja, od koder si prišel, življenje se bo pa vrnilo v svoje tirnice. Vem, marsikaj bo, vsaj na začetku drugače. Marsikoga boš zaznamoval. Imamo pa ljudje nekaj, kar morda lahko za nekaj časa zamaješ, ne moreš pa uničiti: empatijo, sočutje in voljo, da v stiski pomagamo en drugemu. Tega tvoja zalega nima in tega ne boš nikoli imel. Zato nimaš šans.
Ne bom počel stvari, ki te hranijo:
Odpovedal se bom druženju!
S težkim srcem. Ampak tudi z zavedanjem, da bo za druženje še veliko priložnosti in časa, ko te ne bo več – in da bomo morda z izkušnjo, ki jo bomo prestali, znali bolj ceniti te priložnosti in mrežo ljudi okrog sebe.
Ne bom razmišljal o tebi več kot je nujno potrebno, da razumem, kaj se dogaja!
Spremljal bom poročila in navodila za ravnanje. Več svojega časa ti pa ne naklonim. Veliko je ljudi in stvari, ki si ga zaslužijo dosti bolj kot ti, prasec mikroskopski.
Ne bom se šel kazanja s prstom!
Na nikogar ne bom kazal s prstom. Vem, da se je marsikdo obnašal neodgovorno in ti po neumnem na stežaj odprl vrata med nas. Razumem tiste, ki so jezni nanje, tudi jaz sem. Ne bom si pa dovolil, da me zaradi tebe preplavijo jezni in sovražni občutki, ter preglasijo vse ostalo. Strinjam se, da se bomo v Sloveniji, ko bo krize konec (tako kot drugje), morali resno in iskreno pogovorili o odgovornosti tistih, ki so zaradi podcenjevanja tebe morda zapravili dragocen čas in nas ogrozili bolj, kot bi bili sicer ogroženi. Ampak en in edini krivec za sedanje stanje si pa izključno ti. In si tudi edini, proti komur se moramo v tem trenutku boriti. Vsak trenutek kazanja s prstom na kogar koli, je v tem trenutku samo voda na tvoj mlin in nepotrebno trošenje energije, ki jo lahko bolje porabimo za to, da te osamimo in pospešimo tvoj propad.
Predvsem pa ne bom dovolil tvojim hlapcem, mrhovinarskim hijenam, da mi glavo napolnijo s tabo.
Ja, o nekaterih medijih govorim. Ne o vseh. O nekaterih. Ker se bodo mediji v prihodnjih tednih vse bolj delili v dve skupini:
eni bodo informirali, kako se boriti s tabo, obenem pa skrbeli, da ne bomo nenehno razmišljali le o tebi – tisti, ki odgovorno razumejo svojo vlogo in se zavedajo, da je zdravje ljudi in celotne družbe bolj pomembno od lova na klike,
drugi bodo – samo za nekaj klikov več – poskušali vse, da se bi strah pred tabo do te mere zasidral v naših glavah, da ne bi zmogli brez njihovih mračnjaških oklicev in njihovih katastrofičnih in bombastičnih masturbacij.
Ne bom si dovolil izgubljati časa in energije za tiste medije, ki ne razumejo razlike med informiranjem in manipuliranjem. Ki futrajo in gnojijo naš strah, tesnobo in jezo v lovu z mrhovinarskimi zgodbami, s katerimi privabljajo nove klike.
Ne bom si grizel nohte med čakanjem na naslednje katastrofične napovedi, ki jih bodo metali v svet tvoji hlapci v lovu na klike. Ne bom hranil tistih, ki hrepenijo po paniki, neredu, pesteh in krvi, ker od oglaševalcev izcuzajo več, če nas prikujejo pred zaslone in silijo h klikanju, klikanju, klikanju ...
Ne bom nosil cekinov tistim, ki načrtno sejejo strah, ker vedo, da bolj kot bodo zastrupljali ozračje, bolj se bodo množili njihovi kliki. Tistim, ki jim ni mar, če bodo do te mere zastrupili ozračje, da mi bo sosed, ker bom kihnil, požagal jablano. Ki jim ni mar, če bom jaz sosedu, ker bo zakašljal, požagal jablano. V njihovem strupenem svetu bo, če naju pripravijo, da greva po žago, to samo nova zmaga: z naslovom »Zaradi koronavirusa sosedu požagal jablano« bodo zbrali nove klike. Če med žaganjem po nesreči odleti še kak prst, bodo še bolj srečni: naslov »Kri je brizgala pod jablano: zaradi korona virusa sosedu požagal jablano, sebi pa prst« bo zbral še nekaj tisoč klikov več. Nekaterim pač cekini ne smrdijo, tudi če so umazani in judeževi - ampak jaz jim jih ne bom nosil. Hvala, ne. Zato ti sporočam, da tako kot tebe ne bom hranil tvojih hlapcev. Za začetek se zavezujem, da od danes do nadaljnjega ne bom več odprl tistega slovenskega spletnega portala, ki se mi ta hip zdi najbolj toksičen.
Preveč dobrih stvari in dobrih ljudi je okrog mene in na svetu, da bi čas in energijo izgubljal za slabe. Še posebno v tem času.
Tako se bom boril proti tebi:
Sledil bom nasvetom tistih, ki najbolje vedo, kako te premagati. Tole bom počel:
hodil bom na dolge sprehode po soncu,
bral bom knjige, gledal filme, reševal križanke in sudokuje na kavču,
učil se bom igrati ukulele,
igral bom Človek ne jezi se, tarok in še marsikaj,
sprehajal in čohal bom psa,
poskrbel bom za koga, ki ne more sam skrbeti zase,
prepeval bom karaoke in vadil za majski koncert,
počel bom stvari, ki sem jih že dolgo želel početi, pa ni bilo časa,
poklical bom ljudi, ki sem jih že dolgo želel poklicati, pa si nisem vzel časa,
aktiviral bom svojo zalogo kuharskih knjig,
pisal bom,
čim več bom z dragimi: v stanovanju, na vrtu, po telefonu, na Skypu, ali v mislih,
pa še marsikaj drugega ... po moji, ne po tvoji volji.
Zato ti še enkrat pravim: jebi se, korona virus. Ne bo ti uspelo.
Vsem dobrim ljudem želim vse dobro, zdravja, miru in čim manj težav zaradi trenutnih okoliščin. Osamimo virus, ne sebe. In ne drugih ljudi. Ostanimo člove(š)ki.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS: Vlado RS iskreno prosim, da sproti z bojem proti koronavirusom energijo usmeri tudi v boj proti stiskam. Mnogo ljudi je, ki jih že danes bolj kot to, da se lahko okužijo z boleznijo, ki bi jo sami najverjetneje prestali brez težjih posledic, skrbijo prihodnji meseci: kaj bo s plačami, kaj bo s službami, kaj bo s krediti. Apeliram na vas, čim prej začnite pogajanja z bankami za odloge kreditov in drugo, kar težijo ljudi. Vem, da ne bo preprosto. A vsaka informacija, ki bo ljudem olajšala ta čas negotovosti, je enako dragocena kot vsak nov respirator. Vem, da se trudite in sem hvaležen za vse vaše napore, tako kot sem hvaležen vsem zdravstvenim delavcem, ki bodo v naslednjih tednih na prvih bojnih črtah; vsem drugim, ki bodo skrbeli za to, da bo država delovala; vsem prostovoljcem, ki bodo svoj čas in energijo podarili drugim; in vsem, ki se odgovorno odpovedujejo svojim stikom in svojim navadam.
PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com.
Cestitam za cudoviti zapis!... Zelo dobro!❤🍀☀️