Henry de Montherlant je 1930 zapisal: »Neumnost ne pomeni biti brez idej. Človeško neumnost zaznamuje to, da imamo veliko idej, a neumnih. Neumne ideje, okrepljene s transparenti, hvalnicami, zvočniki in celo tanki in metalci plamena kot svojim orodjem prepričevanja, predstavljajo prečiščeno in edino resnično grozljivo obliko neumnosti.«
Opozorilo: V tem besedilu izraz neumnost uporabljam v skladu s tem pojmovanjem.
Zakaj me skrbi moč družbenih omrežij? Ker so en od najmočnejših spodbujevalcev čustev in občutkov v družbi. Ker so učinkovito orodje za širjenje: modrosti, ali pa neumnosti. Ker imajo moč nastavljati in odpravljati predsednike in vlade; ker to moč zelo dobro razumejo tisti, ki želijo obvladovati in usmerjati množice. Ker se takrat, ko ljudi namesto razuma vodijo najbolj primarna čustva (predvsem strah in jeza), običajno ne rodi nič pametnega. Ker diktatura neumnosti vodi v kakistokracijo (1), ki nima zveze s kakanjem, vseeno pa vodi naravnost v greznico.
Albertu Einsteinu pripisujejo naslednjo misel: Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan. Neverjetno moč človeške neumnosti, ki ga je mučila (pa na le njega) sta v psihologiji 1999 opisala in pojasnila David Dunning in Justin Kruger: več kot človek ve in zna, bolj je skeptičen je do sebe; manj kot nekdo ve, bolj je prepričan v svoj prav (2).
Prvi pospešek diktaturi neumnosti: politična korektnost
Približno istočasno, ko so psihologi zabeležili začetek upadanja IQ v populaciji (3), je svet izumil politično korektnost. S njo ni nič narobe, če ne preide v farso same sebe. Ko norcem ne smemo več reči norci, ker to ni prijazno. Ko se moramo ob norih idejah držati resno in kimati, da ne prizadanemo njihovih tvorcev.
Ko ni več zaželeno/dovoljeno razlikovati med konstruktivnimi idejami in bizarnimi norostmi, vrag vzame šalo. Če na televizijskem soočenju naklonimo en stol vrhunskemu fiziku in drugi stol verniku v ploščatost Zemlje, izenačimo tehtnost in verodostojnost njunih idej. Še več, v takšnem soočenju bo vrhunski strokovnjak vedno izgubil, ker razume in pozna lastne omejitve; na drugi strani ima pa nekoga, ki brezmejno veruje v svoj prav. (Če vas ta primer ne prepriča, poglejte ta intervju: https://www.youtube.com/watch?v=4Q4O5ztz92o.)
Drugi pospešek diktaturi neumnosti: razcvet družbenih omrežij
Družbena omrežja so demokratičen prostor brez cenzure, tudi brez samocenzure. Včasih so neumni ljudje s svojimi idejami ostali omejeni na svoj ozek krog (velikokrat približno enako neumnih) ljudi, ki so jim bili pripravljeni prisluhniti in jih resno jemati. Lahko si predstavljate majhne izolirane otočke neumnosti v populaciji. Njihove ideje so ostale omejene v krogu enako slaboumnih. Danes se kretenizmi in teorije zarot po spletu širijo hitreje kot požar, ker je na spletu njihova verodostojnost navidezno izenačena z verodostojnostjo tehtnih informacij. Ker v družbi upadajo zmožnosti kritičnega presojanja in tehtanja informacij, družabna omrežja dajejo nekaterim neumnim, omejenim, nepoučenim ljudem priložnost, da dobijo potrditev svojih bizarnih idej in najdejo somišljenike. Če so na začetku vedeli, da je Zemlja ploščata, ker vedno hodijo pokonci, ne pa postrani, je to njihovo prepričanje še trdnejše, ko naletijo na tisoč somišljenikov.
Družbena omrežja slaboumnim idejam omogočajo najti enako misleče posameznike in skupine. Prek družbenih omrežij se somišljeniki med sabo podpihujejo, z vsakim novim všečkom toliko bolj prepričani, da so njihove ideje »prave« in da so »nečemu na sledi«. Potem Zemlja hitro postane ploščata, Chemtrailsi resničnost, Korona virus pa farmacevtska zarota …
Svoje dodajo mediji, ki so bili svoj čas glasnik informacij, napredka in razuma; danes so v obupnem lovu za kliki vse prevečkrat prenašalci bizarnosti in pospeševalci pandemije neumnosti.
Tretji pospešek diktaturi neumnosti: negativna selekcija
Med nami pustoši virus negativne selekcije, mi pa gledamo njegove posledice in dopuščamo, da uničuje slovensko družbo. Ne moremo se sprenevedati, da nismo vedeli zanj. O njem se je šepetalo, govorilo, zaradi njega se je pred nami na različnih pomembnih položajih v družbi zvrstila plejada karikatur, ki bi jih prej pričakoval v Alanu Fordu in skečih MontyPythona, kot na ministrskih in direktorskih položajih.
Pa smo jih kar gledali. In sprejemali, da je z leti tisto, kar bi bilo včasih bizarno, postajalo vse bolj normalno. Ker smo se navadili, da je ta negativna selekcija in kreature, ki jih naplavlja pač naravna danost v Sloveniji. Da ne gre drugače. Da nas je premalo, da bi v dveh milijonih ljudi našli kaj boljšega materiala. Ni res! Na Gaussovi krivulji slovenske populacije je množica boljših ljudi od tistih, ki so jih naplavila desetletja negativne selekcije in incestoidnega našizma, pri katerem ni važno, ali je nekdo bedak, samo da je "naš". Le droben kavelj je: boljši ljudje so preveč modri, da bi šli plavati v to greznico z njimi.
Dokazi s terena
Ni treba daleč. Odprite splet in začnite brati spletne forume. Polni so ljudi, ki vedo vse o vsem, predvsem pa imajo svoj prav, od katerega ne bodo odstopili, ker »vedo«, da je tako in »vedo«, da se drugi motijo.
Po spletnih forumih se z bedaki zmerjajo ljudje, ki razglašajo svoje mnenje o migrantski krizi. Nekateri, ki v živo še niso videli begunca, da bi lahko razumeli človeško stisko, obenem pa pozabljajo, koliko ekonomskih in političnih migrantov je v zadnjih 150 letih odhajalo iz naših krajev. In nekateri, ki niso zmožni razumeti strahov ljudi ob meji; so se zmožni norčevati iz človeka, ki je prevozil Slovenijo ugrabljen zaprt v prtljažniku; ali ne razumejo tveganja napetosti zaradi nedelujoče integracije. Tisto, česar eni in drugi ne vidijo, je da so oboji enako brez empatije, le da se njihova sovražnost kaže drugače in je naperjena proti drugim skupinam ljudi.
Po spletnih forumih se z bedaki zmerjajo na eni strani nekateri, ki »vedo«, da s koronavirusom prihaja apokalipsa; na drugi strani nekateri »vedo« da je koronavirus bolj blag kot gripa. Prvi komaj čakajo na poročila o smrtnih žrtvah, da dokažejo svoj prav in bodo, če bo treba, še malo pripomogli (četudi nezavedno), da se njihova prerokba uresniči. Drugi bi najraje prelizali in prekašljali slehernega mimoidočega, da dokažejo svoj prav. Tisto, česar eni in drugi ne vidijo, je da so v trenutni situaciji oboji enako nevarni.
Po spletnih forumih se z izdajalci obkladajo verniki, katerih prepričanje temelji na predpostavkah o 2. svetovni vojni. Zmerjajo se na podlagi bodisi verovanja v brezmadežnost revolucije, bodisi verovanja v upravičenost protirevolucionarne drže. Tisto, česar eni in drugi ne vidijo, je da so njihovi prepiri že davno prešli v polje religioznega verovanja, namesto da bi preteklost, ki je v veliki večini niso doživeli sami, prepustili zgodovinarjem, pa s svojim verovanjskim bojem zastrupljajo še prihodnje generacije.
Kam vse skupaj pelje?
Naša družba ima pred sabo dve poti.
Ena ni niti malo rožnata. Na začetku sem zapisal, da izraz kakistokracija nima zveze s kakanjem. Ampak, če ne bomo znali ustaviti in omejiti posledic negativne selekcije, pasti diktature politične korektnosti in navidezne demokratičnosti družbenih omrežij in nekaterih drugih izzivov, bomo v naslednjih desetletjih izabredli v globoko kakistokracijo, v kateri nam bodo še dosti bolj odločno, kot se komu zdi danes zavladali najslabši, najmanj kompetentni in najbolj brezobzirni posamezniki – se bomo prej ali slej znašli v resni greznici.
Druga pot je bolj trnova. Kot neozdravljiv optimist še vedno verjamem v to, da smo zmožni smer razvoja krmariti stran od najbolj nevarnih čeri. Ne bo lahko. Je pa vredno. Vsaj za naše otroke. In za njihove otroke.
Kje začeti? In kdaj? Najbolje kar pri sebi. In zdaj. Recimo takole: ko vas bo v naslednjih tednih kakršna koli stvar v slovenski družbi razburila (korona virus, migranstka kriza, stara/nova vlada, partizani/domobranci, prva izjava zmagovalke na EMI ...), najprej trikrat vdihnite, potem pa premislite, ali je bil vaš odziv razumski, ali čustven. Je bil plod argumentov, ali vašega verovanja. Premislite, razmislite, ampak bodite res iskreni do sebe. Potem se pa o vaših razmišljanjih pogovarjajte, pogovarjajte, pogovarjajte … Družbi v kateri je zadostna kritična masa ljudi, ki so zmožni takšne samorefleksije in ki je zmožna takšne samorefleksije učiti svoje mlade, ni treba skrbeti za prihodnost.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
Slovarček in pojmovnik::
Kakistokracija
Kakistokracija je sistem vladavine, v kateri imajo oblast v rokah naslabši, najmanj kompetentni in najbolj brezobzirni posamezniki. O tem, da težnja neumnosti po »imeti oblast in moč« ni zgolj bolezen sodobnega časa, priča dejstvo, da je se je izraz kakistokracija pojavil vsaj že leta 1644.
Dunning-Krugerjev učinek
David Dunning in Justin Kruger sta ga opisala leta 1999. Poenostavljeno: več kot človek ve in zna, bolj je skeptičen je do sebe; manj kot nekdo ve, bolj je prepričan v svoj prav. Dunning-Krugerjev učinek pojasnjuje, zakaj modri ljudje podcenjujejo sebe in svoje znanje, manj umni ljudje pa se precenjujejo. Pojasnjuje, zakaj so o nekaterih stvareh in družbenih temah tako glasni nekateri ljudje, ki o njih vedo zelo malo (pa tudi zakaj ne morejo razumeti, kako zelo malo vedo o stvareh, o katerih govorijo). Pojasnjuje, zakaj o zdravstvenih vprašanjih razpredajo nekateri ljudje, ki od medicinske fakultete niso videli niti fasade; zakaj so sovražnem govoru glasni nekateri, ki so sami polni gneva in sovražnosti do vseh, ki razmišljajo drugače od njih; da o ploski Zemlji niti ne začnem govoriti ...
Flynnov učinek in njegov obrat
James R. Flynn je prvi opisal postopno naraščanje količnika inteligentnosti v drugi polovici 20. stoletja. Njegove ugotovitve so potrjevali številni vzorci iz Zahodne in Severne Evrope. A ravno v času, ko so psihologi poskušali to rast IQ-ja razložiti, so podatki v 90. letih začeli kazati novo sliko: kar nekaj raziskav kaže, da povprečen IQ v našem delu sveta v populaciji v zadnjih letih rahlo upada.