top of page
  • Writer's pictureKristijan Musek Lešnik

Dnevi junakov in še večjih junakov …

Imamo široko srce, ali široko rit? Ljudje smo različni. Eni imajo tako veliko srce, da ga je nemogoče zaobjet. Eni imajo pa tako široko rit, da težko vidijo onkraj nje. Takšne jih ne naredijo izjemne okoliščine. Izjemne okoliščine le pripomorejo, da človekov najbolj dominanten organ pride do izraza: ali je to srce, ali rit, je pa odvisno od nas samih. Vsak dan izbiramo.

Pravijo, da izjemne razmere spremenijo ljudi. Tako smo se pogovarjali in tako sem prebiral v psihološki literaturi. Poznam dosti ljudi, za katere smo znanci ugotavljali, da jih je vstop v politiko in pristop h koritom moči in vpliva spremenil v neprepoznavno slabše ljudi. Za nekatere druge smo ugotavljali, da jih je osebna stiska preobrazila v dosti boljše ljudi.


Drži. Do neke mere. Izjemne spremembe osebnih okoliščin lahko vodijo do osebnostnih sprememb.


A še dosti bolj kot to, se mi zdi, je v izjemnih okoliščinah na delu nekaj drugega: izjemne okoliščine okrepijo naše najbolj osrednje poteze in lastnosti, obenem pa zabrišejo maske, ki si jih nadevamo v vsakdanjem »normalnem« življenju. Zato nisem pristaš ideje, da trenutne razmere spreminjajo ljudi.


Veliko bolj verjamem, da okrepijo tisto najbolj pristno v nas. Pri marsikomu dobroto in prijaznost. Pri nekaterih, žal, manj prijetne poteze in lastnosti. Dobre ali slabše poteze, ki privrejo na dan v izjemnih časih, niso nekaj novega, pač pa izraz tistega najglobljega v človeku, prepletenega z osebnimi izkušnjami in težo trenutnih okoliščin. Zato politika ne pokvari ljudi sama po sebi; lahko pa moč in oblast pomagata, da na dan privrejo njihove bolj mračne lastnosti. In zato osebna stiska ne izboljša človeka sama po sebi; mu pa lahko pomaga, da odvrže maske in razgali svoje najboljše plati.


Tisto, kar me kot človeka in psihologa veseli, je izjemna količina dobrote, prijaznosti, srčnosti, empatije, altruizma, ki jih v teh dneh opažam okrog sebe. Na sprehodih se pozdravimo z ljudmi, ki desetletje niso znali pozdraviti, ali odzdraviti. V gozdu se nasmehnejo ljudje, za katere sploh nisem vedel, da jim mišice okrog ust še zmorejo sestaviti nasmeh. Na družbenih omrežjih se širijo prijazne zgodbe. Ljudje v tej državi sodelujejo, se spodbujajo, pohvalijo. Ne vsi in ne vedno – a so nasprotni primeri prej izjeme kot pravilo, ki jih ravno zaradi tolikšnega pozitivnega odziva toliko bolj in toliko prej opazimo.


Dobrota, ki jo opažamo okrog sebe, ni nekaj novega. Je zgolj izraz tistega, kar je bilo v nas in med nami, pa se je v času povampirjenega individualizma, tekmovalnosti in egocentrizma skrilo v ozadje. Zdaj, ko smo razgaljeni in so popustile stare maske, se lahko vse to dosti bolj prosto izrazi. Morda imamo občutek, da se nekateri ljudje okrog nas spreminjajo v boljše verzije sebe; v resnici le njihovi najboljši deli prihajajo dosti bolj do izraza kot prej.


Tudi slabšega je tu in tam kaj. A dosti manj. In to je tisto, kar me navdaja z upanjem, da bomo tudi to neprijetno preizkušnjo prestali kot zdrava družba, v nekaterih pogledih morda celo bolj zdrava, kot pred njo. Družba z množico junakov, ki jih prej nismo poznali, ali nismo opazili njihovih junaštev: medicinske sestre; prodajalci; zdravniki; učitelji; prostovoljci Rdečega križa, zaposleni v centrih starejših; gostinci, ki za zaprtimi vrati kuhajo za pomoči potrebne; državni uradniki ki vračajo Slovence v domovino, iščejo po svetu maske in repiratorje; policisti ki poskrbijo za voznike tovornjakov v kolonah, in množica drugih znanih in anonimnih ljudi... Slovenija je postala dežela junakov. Tako kot marsikatera druga dežela okrog nas. A ne gre za to, da se bi primerjali z drugimi; pomembno je, da so ti junaki med nami, da jih opazimo, da se jim priklonimo (saj vem, da tega, kar počnejo, ne počnejo za našo hvalo in za priklone, zaslužijo si jih pa vendarle), da jih posnemamo.


Dobrota in prijaznost Slovencem ni nekaj novega. V preteklih letih jo je izkazala množica Slovencev, nekateri z imeni in priimki (Anita Ogulin, Nan Ninn Kozorog, Ana Petrič, dr. Anica Mikuš Kos in še mnogi), drugi z množičnim sodelovanjem v projektih kot so Botrstvo, Očistimo Slovenijo, zbiranjem zamaškov. Nazadnje z velikansko akcijo za pomoč dečku Krisu.


Izjemne okoliščine rojevajo junake, nekatere z obrazi in imeni, nekatere anonimne. Ustvarjajo priložnosti za dobroto in prijaznost do soljudi, ki jih bodo nekateri med nami izkoristili.

Izjemne okoliščine bodo še naprej krepile naše najgloblje poteze in lastnosti: srčni ljudje bodo postajali še bolj srčni … Tudi v drugo smer bo lahko šlo: egocentrični ljudje bodo morda postajali še bolj egocentrični, nasilneži morda še bolj nasilni. Ni pa nujno: kar nas dela človeške, je um in razum, ki nam omogoča presegati svoje omejitve in vsaj do neke mere izbirati, katere svoje poteze bomo krepili in katere se bomo trudili obvladovati.


Trdno verjamem v moč skupnosti. V to, da smo vsi skupaj na istem čolnu. Ne samo takrat, ko JAZ rabim skupnost, da mi pomaga reševati mojo stisko. Pač pa tudi takrat, ko sem JAZ na vrsti, da dam; ko je na meni, da vračam skupnosti tisto, kar zmorem dati.


Pridejo dnevi, ko ni težko biti junak. Samo ven iz JAZ, JAZ, JAZ balona je treba stopiti. Vem, nekaterim je ta korak težko narediti. Je pa zanimivo, da marsikdo, ki ga zmore opraviti in stopiti iz oklepa egocentrizma, kmalu začuti, da je MI, MI, MI zgodba veliko bolj prijetna.


Ljudje smo različni. Eni imajo tako široko rit, da težko vidijo onkraj nje. Eni imajo pa tako veliko srce, da ga je nemogoče zaobjet. Takšne jih ne naredijo izjemne okoliščine. Izjemne okoliščine le pripomorejo, da človekov najbolj dominanten organ pride do izraza: ali je to srce, ali rit, je pa odvisno od nas samih. Vsak dan izbiramo.


Izbirajmo modro.


Izbirajmo srčno.


In ne pozabimo, da nas otroci opazujejo in se učijo od nas.


© Kristijan Musek Lešnik, 2020


PS. Priznam, da me je k pisanju tega zapisa spodbudila novica, da se je prek Atlantika iz ZDA vrnila družina dečka Krisa. Krisu, ki se je danes vrnil v Slovenijo, želim vse dobro in uspešno nadaljevanje zdravljenja, za katerega smo se v tako velikem številu zbrali skupaj. Njegovim staršem pa predlagam, da z zbranimi izkušnjami pomagata organizirati vsaj še en letalski prevoz, da bi se v Slovenijo lahko vrnil del tistih naših sodržavljanov, ki v tem trenutku iščejo možnost za vrnitev čez lužo – prepričan sem, da je med njimi tudi marsikdo, ki je prispeval za Krisovo zdravljenje.

PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)

531 views1 comment

Recent Posts

See All
bottom of page