Pred dvema mesecema si je nekdo v naši državi za tarčo/žrtev izbral človeka, ki ga še nikoli ni videl:
si o tej osebi izmislil lažno zgodbo,
to lažno novico polno klevet, sovražnosti in nestrpnosti javno objavil in s tem žrtvi na hrbet obesil velikansko tarčo,
z zapisi na družbenih omrežjih sprožil javni pogrom nad žrtvijo svoje lažne novice,
podal lažno ovadbo na policijo v kateri je žrtvi pripisal celo vrsto kriminalnih ravnanj,
s svojimi zapisi na družbenih omrežjih spodbudil druge negravžne zapise o žrtvi
... zdaj se je odločil zapisati, da se je takrat pravzaprav rahlo zmotil in da je novica, ki jo je objavil pomota … seveda pa za svoje početje in za to, da so ljudje množično brali in delili njegovo lažno novico ni odgovoren, ker je samo povzel, kar je prebral drugje, oziroma je malo po svoje razumel stvari, ki so jih pa kakopak napisali drugi …
Jaz pa že nisem odgovoren, ampak mi je tako povedal en sosed, ki je slišal od svoje tete, ki ji je na tržnici rekla ena prodajalka, od katere bratranec je izvedel nekje drugje … ampak jaz pa že nisem odgovoren, ker sem fant od fare, in sem pravzaprav jaz žrtev. Ona je kriva, ker je jezikala. On je kriv, ker ima takšno faco. Ona je kriva, ker je nosila kratko krilo. Nasilneži tega sveta so lahko različnih vrst, barv in obliik, eno jim je pa skupno: zlepa ne prevzamejo odgovornosti za svoje početje. Krivijo žrtve, ali pa kogar koli drugega … samo oni niso krivi. Žrtve so, v njihovem sprevrženem svetu, oblatene, pretepene in poslijene, ker so bile v napačnem trenutku na napačnem mestu, ker so izzivale, jezikale, ker so bile tako oblečene, ker so zgolj bile … ker so si pač zaslužile. Ena od najbolj patetičnih reči, o katerih govorijo tisti, ki se ukvarjajo s kariernimi nasilneži je ta, da se, ko so se prisiljeni soočiti z odgovornostjo za svoje nasilje, velikokrat začnejo razglašati za žrtve.
V tem trenutku bi želel napisati, da pričakujem, da bo človek, ki se je odločil drugemu človeku uničevati življenje, nosil vsaj tako težke in boleče posledice, kot jih je s svojim početjem povzročil sočloveku. Ampak … ne verjamem. V resnici mislim, da se mu ne bo zgodilo nič. Upam si staviti, da se bo še naprej razglašal – kako gnusno sprevrženo in groteskno se mi zdi to – za velikega borca proti krivicam, nestrpnosti, sovražnosti in lažnim novicam.
Zakaj mislim tako? Ker je okrog mene nešteto dokazov, da živimo v družbi, ki nasilnežem, nestrpnežem in avtorjem lažnih novic ne zna, ne zmore, ali pa noče jasno pokazati, da je njihovo početje zavržno in ogabno; če so naši, jim en del družbe še celo ploska. Ker živimo v družbi, kjer se mi zdi edina še bolj sprevržena in groteskna stvar od tega, da si lahko nekdo nekaznovano in brez odgovornosti privošči javno likvidacijo osebnosti in integritete nekega človeka … to, da del medijev in javnosti nekomu takšnim daje priložnost, da se predstavljajo kot borci proti krivicam, namesto, da bi jim slekla gate in jasno pokazala, da njihovo početje zgolj predstavlja zgoščeni koncentrat vsega tistega gnusnega in zavržnega, kar ponavadi očitajo drugim.
Ali ne živimo v vladavini prava, kjer vsem ljudem pripadajo enake pravice in kjer družba zaščiti žrtve? Čez palec bi ocenil, da je vladavina prava prisotna tam, kjer jo ljudje tako jasno občutijo, da politikom nikoli ni treba govoriti o njej. In da je to, če imajo politiki polna usta enakosti pred zakonom in vladavine prava, prej znak, da nekaj v družbi resno smrdi. Vladavina prava? V družbi, ki nekaterim dovoljuje brez sleherne odgovornosti po družbenih omrežjih in drugih kanalih izživljati nasilje nad soljudmi, žrtvam njihovega nasilja in zlorab pa ta ista družba zgolj sramežljivo sporoča, da naj čim bolj tiho trpijo, ker drugače pač ne gre. Družba, ki se obnaša kot da je civilizacijska pridobitev to, da so pravice in svoboščine nasilnežev in zlorabljevalcev bolj zaščitene kot dostojanstvo in integriteta žrtev, ni družba enakopravnih, pač pa družba, ki s svojo strpnostjo do nasilja vzpostavlja idealno gojišče nasilja in nasilnežev, kjer bo za vsakim nasilnežem, ki bo z nasiljem dosegel svoje in bo zato za en del publike zmagovalec in car, iz te publike vniknilo nekaj navdušenih posnemovalcev nasilja, za katerimi bodo ostajale nove žrtve.
Če bi bil prepričan, da živimo v družbi prava in enakopravnosti, ne bi pisal tega zapisa. Mi ga ne bi bilo treba. Ker bi o tem sramotnem primeru množično pisali mediji. Ker bi se z avtorjem lažne novice in lažne ovadbe že danes ukvarjali orggani pregona in pravosodje – če ne na pobudo žrtve, pa vsej na pobudo tistih medijev in posameznikov, ki so nasedli njegovi lažni novici in jo delili in bi zaradi lastnega občutka krivde in sramu poskušali vsaj rahlo prispevati k rehabilitaciji žrtve.
Ampak tega ni. Zato si ne delam utvar in močno dvomim, da se bo primer “borca proti nasilju in nestrpnosti”, ki si je privoščil v javnost lansirati lažno novico in z njo sprožil pogrom proti žrtvi (ki v resnici ni naredila nič od tistega, kar ji je očital), končal kako drugače kot z njegovimi aktualnimi zapisi, ki se jih da povzeti v “ups malo sem se zmotil, ampak sem to naredil v dobri veri, ker sem verjel drugim, pa tudi, kdo pa pravi, da ni naredila kaj drugega slabega”. Ne verjamem, da se bo končalo z epilogom, ki bi dal ne samo njemu pač pa tudi vsem prihodnjim nasilnežem in nestrpnežem jasno vedeti, da se nasilja ne bo več toleriralo, žrtvam pa poslal jasno sporočilo, da jih bodo organi države, ki jih tudi ona plačuje s svojimi davki, zaščitili pred nasiljem.
Pomembna razlika med do nasilja in sovražnosti strpno na eni ter civilizirano in enakopravno družbo je tudi v tem, da v enih javnost s prstom kaže in v gostilnah obira žrtve, v drugih pa organi, ki jih je družba namenila za ohranjanje norm civiliziranega sobivanja poskrbijo, da prst pokaže na nasilneže.
Se mi zdi, da je primer, ki se je dogajal poleti, kar en precej dober lakmusov papir, ki bo pokazal, v kakšni družbi živimo na sončni strani Alp. Ali v takšni, kjer se bo družba končno odločila nasilneže prisili k sprejemanju odgovornosti. Ali pa v takšni, kjer se bodo lahko nasilneži šopirili kot carji, za vsakim novim primerom nasilja, ki bo doseglo svoj cilj in ne bo kaznovano, vzniknile nove generacije nasilnežev … in žrtev.
Mar pretiravam? Pred tedni sem bral rezultate raziskave, ki je pokazala, da se je že 10% slovenskim šolarjem zgodilo, da je nekdo o njih na spletu ustvaril lažen profil. Mlajši nasilneži pač opazujejo odrasle nasilneže … in to, kako zelo nekaznovano se da pri nas zabavati na račun povzročanja trpljenja in uničevanja življenja drugim.
Pa da vidimo. Ali živimo v civilizirani državi, kjer smo zmožni udariti po mizi in reči: vrag je odnesel šalo, dajmo končno že enkrat pokazati, da je vsako nasilje zavržno. Ali pa tam, kjer si eni lahko privoščijo odprto sezono lova na ljudi … ker jim pač nihče nič ne more.
PS. Za tiste, ki bi morda želeli opozoriti, da je ustvarjalec lažne novice storil pokončno dejanje, ko je priznal zmoto? Malo morgen. Še danes iz njegovih zapisov ni razvidna niti trohica obžalovanja in opravičila za to, da se je odločil nekomu uničiti življenje in ga z izmišljenimi obtožbami spraviti ob službo … dobronamerno se je zmotil, odgovorni so pa, tako piše, seveda drugi.
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2024
Kommentare