A da je nasilje v šolah ... tak bejžte, no, le od kod se je vzelo!

Več kot petnajst let je odkar sem začel glasno opozarjati, da bo nasilja v šolah vedno več, če se ne bo resno spremenil pristop do nasilja in tistih, ki ga zganjajo.

Zato zadnje dni, ko se veliko govori o nasilju med mladimi (v šolah, na spletu) nisem kaj dosti presenečen. Kdor se danes čudi nad nasiljem v šolah in na spletu, je namreč zadnjih petnajst let bodisi prespal, bodisi nima pojma o dinamiki nasilja, predvsem pa je očitno imel obilno zamašena ušesa, če v vsem tem času ni uspel slišati ponavljajočih prošenj šol, ravnateljev, učiteljev, da rabijo več podpore in orodij za soočanje z nasiljem.

Včeraj sem spet poslušal po radiu modrovanja o ničelni toleranci do nasilja v šolah ... bodimo no resni, kakšna ničelna toleranca, če otroci v šolah v praksi doživljalo natančno nasprotne izkušnje in sporočila: da so nasilneži carji; da nasilje doseže svoje; da so žrtve tiste, ki se umaknejo iz šole; da nasilnim ni treba prevzeti odgovornosti; da se da zganjati nasilje brez posledic ipd.

Otroci so kot spužve, ki srkajo vase vse, kar se dogaja okrog njih. V okoljih, kjer veljajo jasna pravila in posledice (ki so za nasilneže bolj neprijetne kot ugodje, ki ga dosežejo z nasiljem), se lahko naučijo, da je nasilje nesprejemljivo. Otroci, ki opazujejo, da je nasilje nekaj, kar lahko olajša doseganje ciljev, se bodo tudi sami prej poslužili nasilja. Otroci, ki jih izkušnje naučijo, da jim ni treba prevzeti odgovornosti in posledic za svoje nasilje, bodo pa zrastli v odrasle bulije (kakršna koli podobnost z D. Trumpom ni niti približno naključna). Tako preprosto je to.

Preprečevanje nasilja ni preprosta reč. Nasilje je vedno bilo in vedno bo. Tudi v šolah. Lahko se ga pa omejuje. Ampak za to, da bi ga začeli bolj učinkovito omejevati, bi se bilo treba vprašati, kaj in kje so stvari v šolah zavile v napačno smer in zakaj so vsa opozorila in prošnje tistih, ki smo opozarjali nanj, izzvenevale v prazno. Drugače bo vse, kar se te dni dogaja in govori o nasilju, le še ena nova zamujena priložnost; čez leto, dve ali pet, se bo pa spet vsa vesoljna Slovenija čudila nad naslednjim odmevnim primerom, ki bo lahko enako žalosten in hud, kot so sedanji ... ali pa še bolj tragičen.

PS. Takole je pisalo v Delu leta 2013: "Posnetki agresivnega obnašanja šolarjev v razredu, ki so pred časom zakrožili po spletu, strokovnjakov niso presenetili. »Takšnega obračunavanja bo vse več, ker slabo razumemo vzroke agresivnega vedenja in se nanj neustrezno odzivamo,« meni dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog." Dvanajst let pozneje lahko samo le ponovim.

Kristijan Musek Lešnik

© Kristijan Musek Lešnik, 2025