Smo pač do nasilja in nasilnežev strpna in prijazna družba

Nobenega smisla ne vidim v tem, da mediji ob vsakem odmevnem inicidentu poiščejo psihologe in podobne profile, da bomo še enkrat znova povedali tisto, kar smo že ničkolikokrat. Vse kar lahko naredimo, je da še enkrat ponovimo: nasilja in nasilnih incidentov bo pač vse več, ker smo do nasilja in do nasilnežev sila strpna družba. Tisti, od katerih je v resnici odvisno, kako varni se bodo v tej državi počutili otroci v šolah, na igriščih, avtobusih in še kje, so povsem drugje … njih velja pocukati za rokav.

Včeraj sem dobil klic z ene od TV postaj za komentiranje dogodka na OŠ Velika Dolina. Odgovoril sem približno takole:

 "Ne vidim nobenega smisla v tem, da psihologi in drugi še naprej prihajamo v medije komentirati nasilje (v šolah ali drugje), ker ne moremo povedati prav nič novega in prav ničesar, česar nismo že povedali.

 Čeprav na papirju in v izjavah nenehno poslušamo, da smo družba z ničelno toleranco do nasilja, še posebno v šolah, je resnica diametralno nasprotna - v resnici smo do nasilja sploh pa do tistih, ki se zatekajo k nasilju zelo toleratna družba, v kateri so vzpostavljeni sistemski pogoji za to, da se nasilja ne prekinja in žrtev ne zaščiti.

Perverzija naše družbe je, da na eni strani nastajajo množice priporočil in smernic, kako naj v primeru nasilja ukrepajo žrtve ... na drugi strani pa ni ne volje ne mehanizmov za to, da bi se tisti, ki se nasilja poslužujejo dosledno soočili s posledicami, bili prisiljeni prevzeti odgovornost in posledično spreminjali svoje vzorce. Nobeno znanje psihologije ni potrebno za napoved, da je edina možna posledica takšnega pristopa ta, vedno večje število tistih, bodo ugotavljali, da je nasilje učinkovita strategija za doseganje svojega, in vedno večje število žrtev njihovega nasilja. Nasilja se pač ne preprečuje s smernicami in priporočili za žrtve (ki so seveda pomembna reč), pač pa z ukrepanjem, ki zagotavlja, da so slednje čim manjkrat potrebne.

Vir: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/po-napadu-na-ucenca-v-os-velika-dolina-policija-preiskuje-povzrocitev-lahke-telesne-poskodbe/711347

Nasilje je vedno bilo in bo, ker je, pa če tega še tako zelo nočemo, agresivnost ena od dediščin človeške evolucije in je impulziven agresiven odziv na frustracijo del strojne in programske opreme, s katero se rodimo (hormoni, boj-ali-beg odziv, idr.). Kolikokrat in kako se izraža nasilje, je pa seveda odvisno od okolja, ki ga bodisi ustavlja, bodisi spodbuja. In mehanizmi v naši družbi pojavov nasilja, o katerih največ govorimo v zadnjih letih, nasilja ne ustavljajo ... nasprotno, vzpostavljena je množica mehanizmov, ki tistim, ki izberejo nasilje od mladih nog (vrtca in šole naprej), zagotavlja množico obramb, da se jim ne bo treba

 Nasilje, ki je premišljeno in načrtovano (vsi zadnji odmevni primeri v Slovenijo pretežno sodijo v to skupino) seveda ni impulzivno. Je izbrana strategija, ki jo otrok, mladostnik, ali odrasel izbere za doseganje svojega cilja, moči, prevlade, ali katere koli druge prednosti, do katere z nasiljem pride. Pri takšnem nasilju je zadeva zelo preprosta: če nasilnež z nasiljem doseže cilj brez resnih neprijetnih posledic, se nasilni vzorci krepijo; če so neprijetne posledice nasilja za nasilneža »večje« ugodnosti, ki jih nasilje primaša, bo dovzeten za spreminjanje vzorcev.

Če na šolah ocenjujejo, da imajo ob pojavih nasilja zvezane roke, če nekaj podobnega govorijo socialne službe, če nekaj podobnega javnosti sporoča policija … potem je čas za soočenje s tem, da imamo v državi resen sistemski problem, ki zahteva resen pristop.

 Nobenega smisla ne vidim v tem, da mediji ob vsakem odmevnem inicidentu poiščejo psihologe in podobne profile, da bomo še enkrat znova povedali tisto, kar smo že ničkolikokrat. Vse kar lahko naredimo, je da še enkrat ponovimo: nasilja in nasilnih incidentov bo pač vse več, ker smo do nasilja in do nasilnežev sila strpna družba. Tisti, od katerih je v resnici odvisno, kako varni se bodo v tej državi počutili otroci v šolah, na igriščih, avtobusih in še kje, so povsem drugje … njih velja pocukati za rokav.

Kristijan Musek Lešnik

© Kristijan Musek Lešnik, 2023