Tudi optimizem, prijaznost in dobrota so nalezljivi - ne le virusi!
Ne moremo zakopati glave v pesek in se delati, da se naš svet ni zamajal.
Lahko pa – in v tem je naša resnična moč – silovito vplivamo na to, kaj bomo odnesli iz te nepričakovane izkušnje. In kakšen bo naš svet po njej – boljši ali slabši. Za to ni treba čakati nikogar. Že danes lahko začnemo. Najprej v svojem mikrosvetu, v katerega smo trenutno zaprti. In preko tega v večjem svetu, ki nam pravkar kaže, kako zelo povezani smo v njem in kako zelo lahko en droben dogodek na strašansko oddaljeni tržnici v nekaj mesecih vpliva na ves svet.
Ne pozabimo, da virusi niso edina nalezljiva stvar.
Tudi optimizem, prijaznost in dobrota so.
Verjetna nas ni malo, ki smo v preteklih letih občasno želeli, da bi se določene stvari v naši družbi, državi, svetu spremenile. A si niti v sanjah nismo predstavljali, da se bodo nam bodo zgodile spremembe, kakršne doživljamo te dni. Pa so se. Soočeni smo z njimi in čisto nič ne moremo narediti, da jih ne bi bilo. Obenem pa je edina pot, da se čim prej končajo in se vrnemo na stara pota ta, da se za nekaj časa odpovemo tistemu, kar nas dela najbolj človeške: druženju, stiskom roke, dotikom, objemom.
Upamo, da bo čim prej konec in se bo svet začel vrteti nazaj. Ampak na čisto stara pota se v resnici ne bomo vrnili. Pravzaprav se sploh ne moremo. Kakor koli se bo končala trenutna epidemija – in srčno upam, da se bo s čim manj neprijetnimi posledicami za ljudi okrog nas, zdravstvenimi in ekonomskimi – nam bo pustila strašljiv opomin, da stvari, ki smo jih jemali in jih jemljemo za samoumevne, v resnici niso takšne. Da lahko tako drobna stvar, kot je mikroskopsko majhen virus zareže v naše navade in odnose, poruši našo cono udobja in zamaje svet, ki ga poznamo. Da lahko naš občutek varnosti, ta dragoceni balonček, ki nam večino časa dobro služi in nas brani pred tesnobo, včasih poči brez vnaprejšnjega opozorila.
Soočenje z našo ranljivostjo in krhkostjo našega oklepa ni prijetno. Lahko je pa koristno. Tudi če trenutno stanje doživljamo kot nočno moro, ni nujno samo slabo. Lahko je tudi priložnost za tehten razmislek o nas in o svetu, v katerem živimo, ki ga sicer ne bi opravili. Priložnost, da si vzamemo čas za sebe, ki si ga sicer ne bi vzeli. Za razmislek o tem, kako naprej; o tem, katere stvari so v življenju res največ vredne;, da smo nekatere dragocene in vredne stvari jemali preveč za samoumevne; da so nekatere stvari, ki smo jim dopustili, da nas vodijo in usmerjajo, v resnici vredne bore malo, ko gre zares.
Trenutno stanje nam lahko pomaga razumeti, da denar in materialne dobrine niso vse. Da nam, ko je težko in smo sami, dragulji in hektarji ne pomagajo dosti; potolaži in razvedri nas stisk roke, objem, dotik, prijazna beseda, ljubeč šepet. Da smo se v preteklih letih in desetletjih tako pustili ujeti v začarani krog pehanja za materialnimi dobrinami, da smo včasih nehote in nevede zanemarili najpomembnejše - odnose.
Trenutno stanje nam lahko pomaga vrniti nekatere stvari na prave tirnice. Psihološke raziskave opozarjajo, da nič ne vpliva tako globoko na notranje blagostanje in zadovoljstvo (ali pa zagrenjenost) v življenju kot kakovost odnosov z ljudmi okrog nas. Ljudje smo družabna bitja in vzcvetimo v okolju, ki omogoča povezovanje, močne čustvene in drugačne vezi z drugimi, ljubezen, intimnost. Odnosi, ki jih prežema občutek vzajemne povezanosti in podpore z ljudmi, ki so nam pomembni, delujejo kot varovalni sistem, ki olajša prebroditi neprijetne dogodke, stiske, občutke depresivnosti in osamljenosti. Trdni in iskreni odnosi, kakršni nam nudijo oporo v težavnih časih, so ena od prvih žrtev pehanja za materialnimi dobrinami in ujetosti v časovne zanke. Koliko dragocenih ljudi smo izgubili iz naših obzorij, ker si nismo vzeli časa, da bi občasno dvignili telefon in jih poklicali – zdaj je priložnost za to in nobenega izgovora nimamo, da tega ne bi storili.
Trenutno stanje nam lahko pomaga učiti se pogovarjati drugače. Z nekaterimi ljudmi se bomo v prihodnjih dneh in tednih pogovarjali manj kot prej; s tistimi, s katerimi živimo skupaj pa veliko več. V te pogovore bomo vstopali drugače kot doslej, ker imamo v glavah čisto druge misli, kot smo jih imeli pred tedni: številna upanja, strahove, skrbi. Bolj kot se bomo v pogovorih znali izogniti pasti, da bi razmišljali le o sebi in svojih potrebah, bolj kot bomo razumeli občutke svojih bližnjih, bolje se bomo pogovarjali in bolj bomo krepili naše najpomembnejše odnose.
Trenutno stanje nam lahko pomaga razumeti, katere stvari so nam v življenju najbolj pomembne – tiste, ki jih bomo v teh dneh in tednih najbolj pogrešali. Lahko nam pomaga, da se končno lotimo stvari, ki smo jih nenehno odlašali, ker smo čakali na bolj primeren čas. Lahko nam pomaga spomniti se na stvari, ki smo jih imeli in počeli radi, preden smo jih v divjem tempu življenja odložili na stran. Lahko nam pomaga razumeti, kaj je tisto, kar nam v življenju daje smisel, kdaj se počutimo najbolj izpolnjene (psiholog Rollo May trdi, da resnična sreča izvira iz ustvarjanja in občutenja smisla v življenju, ne iz iskanja in doseganja užitka in materialnih dobrin).
Trenutno stanje nam lahko pomaga razumeti, kako zelo močni in mogočni smo lahko Slovenci, kadar stopimo skupaj. Kadar se spodbujamo, kadar smo solidarni, kadar podpiramo en drugega. Ko namesto folklornega spotikanja in metanja polen pod noge en drugemu ponudimo roko.
Trenutno stanje nam lahko pomaga razumeti, da smo si v resnici veliko bolj podobni in blizu, kot se nam včasih zdi. Stvari, ki se dogajajo okrog nas, nam vzbujajo podobna upanja in podobne strahove. V preteklih letih smo se veliko preveč ukvarjali s stvarmi, ki nas delijo in med nami ustvarjajo pregrade, ogromen del energije v naši družbi je šel za prerekanja in delitve. Neodgovorna politika, ki nam ni znala ponuditi privlačne vizije in upanja, nas ni zmogla aktivirati drugače kot z delitvami. Ne rečem, da je tega danes konec – del politike, politikantov in njihovih medijskih hlapcev tudi v teh dneh še vedno poskuša početi to: jadrati na valovih delitev, ne skupnega. Od nas je odvisno, ali bomo znali preseči te delitve in jih končno poslati tja, kamor sodijo: stresti v stranišče in potegniti vodo za njimi, da jih dokončno odplakne v greznico.
Trenutno stanje nam lahko pomaga razumeti, da se svet ne vrti le okrog nas. Nismo center sveta. Pa se velikokrat nevede in nehote obnašamo tako in pričakujemo, da se bo svet vrtel tako, da bo ugodil našim željam in pričakovanjem. Moji kolegi psihologi po vsem svetu v zadnjih desetletjih opažajo porast egoizma, egocentrizma še posebno pri mlajših – jaz, jaz in še enkrat jaz. Za vse ljudi, ki ne vidijo obzorja dlje od svojega nosa, je lahko trenutno stanje dobrodošla terapija za učenje ponižnosti in razumevanja, da se svet včasih ne bo vrtel po mojih željah. In da je največ, kar lahko naredim zase, da se sprijaznim s tem.
Trenutno stanje, v katerega smo pahnjeni lahko pomeni tudi priložnost, da se do sveta in narave začnemo obnašati vsaj malo bolj ponižno in prijazno. Da v okolju ne vidimo le nečesa, kar lahko brezobzirno izkoriščamo, ropamo in vanj odlagamo vsakovrstno svinjarijo in rušimo ravnovesje rastlinskih in živalskih vrst, ki se je vzpostavljalo tisočletja – pač pa okolje, s katerim sobivamo in nas bo trpelo tako dolgo, dokler ga bomo znali spoštovati in se ne bomo obnašali kot nehvaležni gospodarji sveta.
---
Ne vem, koliko dni in tednov bo trajala borba s korona virusom.
Vem pa nekaj. Tisto, kar poznamo, nam daje občutek varnosti. Ljudje rabimo ta občutek. Zato smo tako radi v svoji coni udobja in zato se velikokrat upiramo spremembam – ker ne vemo, kaj prinašajo. Zato je potrebna tako močna sila, da nas spravi ven iz te cone udobja. Ta sila je bila v zgodovini največkrat povezana z dvema močnima čustvoma: strahom, ali pa upanjem.
Zdaj pa nimamo izbire, ker se je svet okrog nas že zamajal. Sprememba se nam je že zgodila. Ne moremo zakopati glave v pesek in se delati, da je ni. Ne moremo vplivati na stvari, ki so se že zgodile.
Lahko pa – še enkrat ponavljam, kar sem zapisal na začetku – silovito vplivamo na to, kaj bomo odnesli iz te nepričakovane izkušnje. In kakšen bo naš svet po njej – boljši ali slabši. Za to ni treba čakati nikogar. Že danes lahko začnemo. Najprej v svojem mikrosvetu, v katerega smo trenutno zaprti. In preko tega v večjem svetu, ki nam pravkar kaže, kako zelo povezani smo v njem in kako zelo lahko en droben dogodek na strašansko oddaljeni tržnici v nekaj mesecih vpliva na ves svet.
Zato ne pozabimo, da virusi niso edina nalezljiva stvar.
Tudi optimizem, prijaznost in dobrota so.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS. V času, ko smo nenehno bombardirani z neprijetnimi informacijami je še toliko bolj pomembno, da smo izpostavljeni tudi drugačnim – pozitivnim, prijetnim, navdihujočim, sproščujočim, optimističnim, humornim novicam. Ne zato, da bi zanikali stvari, ki se dogajajo okrog nas in skrivali glavo v pesek, pač pa zato, ker je ravnovesje informacij pomembno za naše razpoloženje in počutje. Da se spomnimo, da se okrog nas ne dogaja le slabo, pač pa ogromno dobrega in navdihujočega. Zato sem pred dnevi ustanovil Facebook skupino »Osamimo virus, ne sebe«, z namenom da v njej širimo prijetne in prijazne novice. Ljudje dobre volje, vabljeni. Priključite se in sodelujte pri širjenju dobre volje.
PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)