top of page
  • Writer's pictureKristijan Musek Lešnik

Včasih je treba veslati v isto smer

Poznam kar nekaj ljudi, ki jih je v tem trenutku iskreno strah vlade, ki jo imamo. Razumem njihove strahove in pomisleke. Ne delim pa njihovega strahu. Mene je bolj strah tistih, ki si v času zdravstvene in prihajajoče ekonomske in socialne krize želijo, da vlada ne bi bila uspešna. Najbolj pa tistih, ki si za to, da aktualni vladi ne bi uspelo, aktivno in vztrajno prizadevajo.

Rad bi si predstavljal, da smo v Sloveniji vsi skupaj na istem čolnu. Pa se vedno znova izkaže, da nismo. Vedno znova se razdrobimo v drobne čolničke, ki veslajo in jadrajo vsak v svojo smer. Namesto, da bi skupaj veslali proti katerem koli že svetilniku, vsaka lupina vleče na svoje. Prav daleč pa ne pride, ker so med sabo zvezane z zavozlanimi vrvmi. Vse to besno veslanje in napenjanje jader v različne smeri ustvarja vrtinec, ki nas zadržuje na enem in istem mestu in vleče vedno globlje. Globlje kot tonemo vanj, manj obzorja vidimo. Manj obzorja kot vidimo, bolj je ta zavozlani kaos orehovih lupinic in splavov sredi vrtinca naša edina resničnost. Manj se zavedamo, da je svet lahko tudi drugačen in manj opazimo, da med našim vrtinčenjem mimo nas proti svojim svetilnikom plujejo različne ladje, tudi takšne, ki so bile včasih daleč za nami.


Če komu že uspe zaveslati malo močneje, in se ves zavozlani kompleks čolničev in splavov vendarle začne odlepi iz vrtinca in začne premikati v eno smer, ga nekdo drug nemudoma torpedira. Medtem, ko torpedirani čolnič krpa svojo lupino, se vse skupaj spet pomakne nazaj v prepleteni vrtinec.


Tako zelo smo razdrobljeni in tako zelo smo pozorni na resnične in izmišljene razlike med nami, med našimi idejami in našimi cilji, da pri tem pozabljamo, kako zelo smo si v resnici podobni in sorodni. V resnici si velika večina želi podobne stvari in hrepeni po podobnem. Ja, ideje o poteh se lahko razlikujejo. A dokler tega ne bomo znali spoštovati in se bomo vedno znova zmerjali okrog starih ali novih razlik, bomo počeli tisto, kar počnemo že zadnjih 30 let. Besno bomo mahali z vesli in napenjali jadra na svojih orehovih lupinicah na oceanu, ki se mu reče globalni svet. Vsak v svojo smer. Bolj kot bomo veslali in napenjali jadra, manj se bomo premaknili. In globlje nas bo vleklo v vrtinec.


Ker tistim, ki jim ustreza, da se že trideset let vrtimo v enem in istem vrtincu, ustreza, da se potapljamo vanj. Niti približno jim ne paše, da bi videli onkraj njegovega roba in opazili ladje, ki medtem, ko se mi zavozlavamo in potapljamo, vozijo mimo nas proti svojim svetilnikom. Zato bodo tisti hip, ko bo naslednji čolnič z muko pomaknil cel preplet malo ven iz središča vrtinca proti njegovemu robu, sprožili nov torpedo. Pardon, ne bodo ga sprožili sami, sprožil ga bo nekdo drug zanje, za novo škatlo piškotov.


Uspešnost držav je odvisna od marsičesa. Tudi od uspešnosti njihovih vlad. In zmožnosti, da se tudi takrat, ko se njihovi ljudje delijo na »naše« in »vaše«, zmorejo civilizirano in odkrito priznati zasluge »vaših« in napake »naših«. Pri nas tega civilizacijskega dosežka še nismo posvojili. »Naši« so naši tudi takrat, ko kradejo. Po »vaših« pa pljuvamo, ne glede na to, kaj počnejo. Korona kriza, ki bi lahko bila priložnost za to, da si bi vsaj nekaj časa prizadevali veslati v isto smer, je le nov otožen pokazatelj te slovenske bolezni.


Veliko nas je, ki so nam omejitve neprijetne (tudi jaz imam že poln kufer sedenja doma). Zdaj sta pa možnosti dve, ali stisnemo zobe še za nekaj časa in na ta način prispevamo, da bo nekaj ljudi živelo dlje; ali pa se strgamo z verige, požvižgamo na ukrepe in bo nekaj ljudi prej umrlo. Zame ni dileme.

Ko bom sedel doma, se bom še naprej trudil, da bo to sedenje zame in za ljudi okrog mene čim manj stresno. Ne bom rohnel čez vlado, ne bom bemtil čez virus; počel bom tiste stvari, ki jih lahko počnem in na katere lahko vplivam, da mi bo lažje. Ne bom se šel strokovnjaka za reči, ki jih ne poznam in ne razumem.


Nekatere države bodo šle čez epidemijo z lažjimi in nekatere s težjimi posledicami na tehtnici, na kateri je na eni strani vrednost življenj in na drugi strani ekonomija. Katere države bodo v eni in katere v drugi skupini danes ne ve nihče. Zato ne bom ugibal, ali se bo obnesel bolje švedski model zaupanja v upoštevanje priporočil in samozadrževanje državljanov (prav v teh dneh ugotavljajo, da imajo katastrofo v centrih za starejše, ker se niso držali priporočil), ali pa naša ostra kontrola (ki je, resnici na ljubo, osebno nisem opazil in začutil) in nizka krivulja, pri kateri o prekuženosti populacije ne more biti govora - naj se s tem ukvarjajo tisti, ki o tem vedo več in znajo več od mene. Med tistimi, ki nimajo pojma, »vedo« pa vse o vsem, in bi predvčerajšnjim sestavljali nogometno reprezentanco, včeraj vlado, danes so pa že priučeni epidemiologi, se ne vidim.


Jasno mi je, da bo treba čim prej življenje pognat nazaj, ker bo drugače socialna in ekonomska cena nevzdržna. Jasno mi je, da to pomeni tveganje, da krivulja obolelih in umrlih skoči navzgor. Jasno mi je, da naša vlada, tako kot katera koli druga to želi speljati s čim manj tveganja (pri čemer nobena vlada ne pozna vseh spremenljivk v tej enačbi). Jasno mi je tudi, da bo katera koli vlada v kateri koli državi, ki proti sebi nima le virusa, pač pa tudi 90% medijev in množico zagretih mnenjskih voditeljev, ki se bolj kot katerega koli virusa bojijo tega, da bi tej vladi uspelo - pri tem imela dosti manj možnosti za uspeh, kot tista vlada, ki ji bodo pustili delati. Sploh takrat, ko bo naredila kakšno napako (napake se po definiciji dogajajo samo tistim, ki delajo; tistim ki ne delajo pač ne).


V tem trenutku imamo samo eno vlado. Ali ji bo uspelo speljati epidemijo in krizo tako, da bo cena v življenjih, socialnih in gospodarskih posledicah čim manjša (da bo velika, je tako ali tako jasno), ni odvisno samo od nje in od njenih kompetenc - tudi od nas je odvisno. Od mene, od tebe ki bereš, od najinih znancev in sosedov.


Ali bo uspelo vladi, ki jo imamo, ali pa tistim, ki se kot vampir česna bojijo, da bi tej isti vladi uspelo - in se v udobju blažene nirvane, medtem ko se vlada ukvarja z epidemijo in njenimi posledicami, že igrajo predvolilno kampanjo in tradicionalno slovensko igro metanja polen pod noge - je prav tako odvisno od nas. Od mene, od tebe ki bereš, od najinih znancev in sosedov. Tistim, ki hrepenijo po tem, da vladi spodleti, seveda ne gre niti za mene, niti za tebe, niti za najine znance in sosede, pač pa zgolj za piškotke in moč. In če vladi ne bo spodletevalo dovolj, bodo poskrbeli, da ji bo bolj – briga jih za to, če bova ceno za to plačevala midva, najini sosedi in znanci – ker gre za njihove piškotke in moč.


Ne pravim, da je vlada nezmotljiva. Ne pravim, da se v korona-zgodbo ni vpletel nihče z lepljivimi prsti. Ne pravim, da v vladi ali blizu nje ni nikogar z ideološko agendo. O takšnem čudežu bi bilo naivno sanjariti po desetletjih izkušenj političnih fiaskov, zgodb o lepljivih prstih brez epiloga in jadranja na valovih ideoloških delitev na »naše« in »vaše« iz prve polovice prejšnjega stoletja.


Pravim samo, da je včasih treba stopit skupaj in zaupat. In koga podpret. Včasih je to nogometna reprezentanca. Včasih so to odbojkarji v Stožicah. Včasih so to slovenski pisatelji. Včasih so to košarkarji v Carigradu. Včasih so to slovenski izumitelji. Včasih sta to Luka Dončič in Goran Dragič na tekmi v Miamiju. Včasih so to slovenski znanstveniki. Zdaj je pa to vlada, ki rešuje epidemijo. Ker je to edina vlada, ki jo imamo v tem trenutku. In ker je to, kako uspešna bo in kako bomo epidemijo in njene posledice prestali vsi skupaj, odvisno od nje in od nas. Če bomo navijali za njene zdrse in se privoščljivo smejali vsaki napaki, bomo dosegli predvsem to, da bo teh vedno več. Z malo več zaupanja in malo več podpore, jih bo pa morda manj.


Uspešnost katerega koli naroda je v visoki korelaciji s tem, kakšen odnos imajo njegovi ljudje do uspešnih posameznikov v svoji sredi. Tam, kjer svojim sosedom privoščijo uspeh, so ponavadi bolj uspešni vsi. Mogoče niso enaki, eni imajo več krav kot drugi, a imajo tisti z manj kravami več volje, da namnožijo svoje. Kjer so svojim uspešnim sosedom zavistni in jim zastrupljajo krave na travniku, so navadno bolj enaki – vsi na istem, vsi brez krav.


Tistih, ki ste prepričani, da si ta vlada zasluži cinizem, posmeh in spotikanje, ker se vam osebno zdi cinična, posmehljiva in spotikajoča, ne mislim prepričevati v nasprotno. Rad bi vas le spomnil, da je to v tem trenutku edina vlada, ki jo imamo. In da je v tem trenutku edina vlada, od katere je v tem trenutku odvisno, kako bomo prešli epidemijo in njene prve posledice. Če se vam po tem še vedno zdi, da je treba udrihati po njej in ji metati polena pod noge, ker vam kdo v tej vladi osebno ne sede, je škoda, da ste ta tekst prebrali do sem.


Zame ni dileme. Ne bom bemtil čez virus; počel bom tiste stvari, ki jih lahko počnem in na katere lahko vplivam, da mi bo lažje. Ne bom se šel strokovnjaka za reči, ki jih ne poznam in ne razumem. In ne bom rohnel čez vlado, ker je v tem trenutku edina vlada, od katere je odvisno, kako bomo živeli po epidemiji in kakšne bodo njene zdravstvene, socialne in finančne posledice.


Ne smejim se ljudem, ki se trudijo, kadar jim ne uspe.


Ne nastavljam privoščljivo vrvic drugim in se jim smejim, ko se spotaknejo.


Verjamem, da če uspe enemu med nami, gre vsem skupaj zato malo bolje.


Verjamem, da če bodo tisti, ki nas v tem trenutku vodijo, uspešni, bomo vsaj malo bolj uspešni vsi skupaj.


In verjamem, da tiste, ki si bolj kot česar koli drugega želijo, da v tem trenutku vladi ne uspe, žene vse kaj drugega kot skrb za mene, tebe, najine znance in sosede. O tem kakšni piškotki in kakšne ideje jih vodijo, pa ne želim ugibati. Moje področje dela je pozitivna psihologija. Ne psihologija zavrženosti.


Poznam kar nekaj ljudi, ki jih je v tem trenutku iskreno strah vlade, ki jo imamo. Razumem njihove strahove in pomisleke. Ne delim pa njihovega strahu. Mene je bolj strah tistih, ki si v času zdravstvene in prihajajoče ekonomske in socialne krize želijo, da vlada ne bi bila uspešna. Najbolj pa tistih, ki si za to, da aktualni vladi ne bi uspelo, aktivno in vztrajno prizadevajo.


Razumem tiste, ki jih skrbi, ali se za kakšnimi vladnimi ukrepi skrivajo različne ideje in agende. Bi si pa želel, da bi se enako kritično spraševali tudi o namenih, idejah in agendah tistih, ki kažejo s prsti in kričijo na vlado. Ali jih res skrbi za nas? Ali jih le grabi panika ob misli, da bi lahko sedanja vlada uspešno krmarila čez čeri zdravstvene krize in ekonomske ter socialne, ki se kažeta na obzorju? Ker bo manj piškotov zanje?


Privoščiti, da bi čim bolj spodletelo tistim, ki nas v tem trenutku vodijo in od katerih je odvisno, kako bomo v Sloveniji živeli prihodnjih nekaj let, se mi zdi v vsakem trenutku sprijeno. Kaj si mislim o politikantih, ki se v tem trenutku gredo to igro in o medijskih trobilih, ki jo igrajo, pa niti ne mislim zapisat – so besede preveč vulgarne za ta zapis. Kaj si mislim o manipulantih, ki zlorabljajo frustracije, stiske in strahove ljudi za svoje cilje in agende ... zanje mi pa zmanjka še vulgarnih besed.


© Kristijan Musek Lešnik, 2020


PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)

1,317 views0 comments
bottom of page