Odkar sem pred nekaj tedni postal predsednik strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, se nekateri name obračajo z različnimi vprašanji, ali zahtevajo odgovore na reči, ki jih žulijo. Prav se mi zdi, da jim odgovorim.
Zaradi različnih perspektiv in izkušenj izzive šolstva lahko vidimo različno in jim pripisujemo različne pomene. Tudi zato je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje sestavljen iz ljudi, ki prihajajo iz različnih strok in delajo v vrtcih, šolah, srednjih šolah, na fakultetah in v različnih strokovnih združenjih, večina je pa za nameček tudi staršev. Zato ne morem govoriti v imenu Strokovnega sveta. Pišem lahko le v svojem osebnem imenu in nujno omejen z vedenjem moje stroke in mojimi izkušnjami.
Tole so, kakor jih vidim jaz, nekateri pomembni izzivi slovenskega šolskega sistema, streseni iz rokava, ne razvrščeni po pomembnosti:
iskanje močnih področij in strasti otrok namesto neprestanega dr*anja tam, kjer so šibkejši, ker otroke do onemoglosti obremenjujemo na točno tistih področjih, kjer imajo največ težav, namesto da bi jim pomagali krepiti močna področja - kjer jim ne gre pa predvsem spodbujali trud in premike (namesto, da bi se otroci lahko veselili svojih uspehov in našli stvari, do katerih bi začutili veselje in strast, številnim šola sproža neprestane frustracije in do 9. razreda prilezejo z občutkom, da iz njih nikoli ne bo nič, namesto s sanjami, kaj vse lahko v življenju počnejo, pa četudi jim matematika, tuji jeziki, ali biologija ne gredo),
debirokratizacija, ker so učitelji tako obremenjeni s predpisi, pravilniki, papirji, ki narekujejo šolske procese in dušijo njihovo pedagoško avtonomijo, da to resno vpliva na kakovost pouka in omejujejo učitelje, da bi lahko svojim učencem dali vse, kar bi jim lahko ponudili v manj togem okolju,
končanje uravnilovke, ki vse učitelje postavlja na isto mesto, namesto da bi šolam omogočila spodbujati tiste pedagoge (veliko jih je), ki strastno in predano otrokom dajejo mnogo več, kot piše v njihovem opisu del in nalog; obenem pa postaviti pred vrata tiste (ki jih je na srečo dosti manj, so pa vendarle), ki svoj položaj zaščitenega kočevskega medveda v učilnici izkoriščajo za izživljanje nad otroki, v zbornici nad sodelavci, na govorilnih urah pa nad starši,
premislek o poslanstvu šole, ker je v tem trenutku šolski sistem fokusiran na učenje jezikov, matematike, zgodovine, kemije, umetnosti in vseh drugih razdrobljenih predmetov, obenem pa vemo, da bodo življenja naših otrok v veliki meri odvisna od njihovih socialnih veščin, vztrajnosti, poguma, empatije, sodelovalnosti, podjetnosti, kritičnega mišljenja – pa nekatere od teh življenjskih veščin šolski sistem zanemarja, nekatere pa ignorira (čeprav jim mnogi učitelji namenjajo veliko pozornosti in zaradi njih v naših šolah danes klopi gulijo prihodnji Pogačarji, Rogliči, znanstveniki, podjetniki, umetniki, frizerji, programerji …),
kako zaščititi žrtve nasilja, ker je strašljiv občutek, da so v šolskem sistemu žrtve nasilja manj zaščitene od storilcev in je nedopustno, da je šolski sistem v duhu neoliberalnega individualizma do te mere povzdignil pravice posameznika nad pravice skupnosti, da posameznim učencem, učiteljem in staršem dopušča ustrahovanje in teroriziranje celih šolskih skupnosti; najbolj zavržena je pa nemoč sistema in gledanje stran v primerih, ko se iz katere koli šole prešola žrtev nasilja (ni bilo malo takšnih primerov v zadnjih letih), ker kot družba nismo toliko civilizirani in pogumni, da bi preprečili, da trpinčenega otroka na cedilu pusti celoten sistem,
kako preusmeriti sistem od izključevalne tekmovalnosti, zaradi katere za nekatere otroke učilnice postajajo prostor v katerem se ne počutijo prijetno in varno, proti sodelovanju (Rogliču in Pogačarju ne bi uspelo zmagovati brez podpore ekip), ker se v klimi izključevalne tekmovalnosti učilnice spreminjajo v neprijetno okolje (v raziskavi Zavoda za šolstvo je skoraj polovica učencev 3. triletja ocenila, da jim je bilo šolanje na daljavo všeč, da jim ni bilo treba nastopati pred sošolci),
skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ker bi nas moralo močno skrbeti že pred desetletjem, ko je postalo očitno, da v Sloveniji bolj in hitreje kot drugje narašča delež otrok z znaki depresivnosti in anksioznosti,
odmik od prepričanja, da je treba otroka podolgem in počez izmeriti z ocenami, ker šolski sistem spodbuja pehanje za ocenami, otroke pa spreminja v vsoto ocen na dveh nogah, od katere je odvisna nadaljnja usoda otrok na prehodih iz ene ravni šolanja na drugo, namesto da bi spodbujali notranjo motivacijo in veselje otrok do znanja,
širjenje obzorij namesto zapiranja vrat: zaradi trenutnega načina selekcije z ene ravni šolanja na drugo šolski sistem zapira vrata mnogim mladim, ki se ne morejo vpisati v želene programe (čeprav bi jih zmogli; omenil bom le primer iz moje lastne stroke: če bi zbrali na kup deset psihologov, ki so danes v Sloveniji v javnosti najbolj prepoznani kot strokovnjaki na svojih področjih, dam roko v ogenj, da je med njimi vsaj polovica takšnih, ki se po današnjih merilih ne bi mogli vpisati na študij psihologije – če to velja za eno samo področje, si lahko predstavljamo, koliko mladih ne more slediti svojim željam in potencialom in kaj nenazadnje s tem izgubljajo ne le oni, pač pa družba v celoti),
končanje uravnilovke med otroki in mladimi, ker je "one-size-tits-all" model šole preživet, naš šolski sistem pa zaradi tega preživetega sistema tako naravnan na povprečje, da na cedilu pušča na eni strani najbolj nadarjene šolarje, na drugi pa tiste z največ težavami (pa čeprav jim namenja veliko več pozornosti, časa in denarja kot nadarjenim),
pravičnost ne glede na biološke danosti, ker imajo v tem trenutku v našem šolskem sistemu fantje manj možnosti za vpis na želene srednje šole in fakultete kot dekleta (pa pred tem vsi tiščijo glave v pesek, kot da je to tabu tema v državi, v kateri smo imeli celo vladne urade za enakost spolov),
socialna pravičnost, ker imajo danes revni otroci pri nas manj možnosti, da v šoli uresničijo svoje potenciale od otrok, katerih starši si lahko privoščijo inštruktorje; naš šolski sistem pa ne zmanjšuje socialnih razlik, pač pa jih povečuje bolj kot šolski sistemi v nekaterih primerljivih državah,
odpraviti zablodo, da je šola edina pomembna stvar v otrokovem življenju, s katero se mora ves čas ukvarjati vsa družina (dejstvo, da v skoraj nobeni razviti državi otroci v šolo ne hodijo z manj veselja kot pri nas bi že dolgo moralo biti glasna budnica za vse),
prevetritev učnih načrtov, krčenje faktografije in odpravljanje »diktature« posameznih strok, ki so tako navdušene nad sabo in svojimi spoznanji, da ne razumejo, da v svetu in življenju obstajajo tudi druga pomembna področja (da so učni načrti iz desetletja v desetletje bolj nastlani s podatki, otroci pa v resnici iz šol izhajajo z manj znanja, bi morala biti naslednja budnica),
odpravljanje zablode, da je memoriranje edina pot do znanja, ker naša šola pretirano temelji na pomnjenju podatkov, premalo pa otroke učimo kritičnega razmišljanja, da bodo znali ločiti zrnje od plev v svetu, v katerem bodo nenehno bombardirani z informacijami (podajamo jim znanje, servirano v jušnikih, namesto, da bi jih spodbujali, da se sami lotijo "kuhanja juhe" in soustvarjajo znanje),
odpravljanje zablode, da se mora šola tako zelo ukvarjati z razvijanjem kognitivnih zmožnosti otroka (spomin, znanje), da lahko ob tem zanemari vse druge pomembne plati človeka (čustveno, socialno, telesno, duhovno),
spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti, namesto usmerjanja v en sam pravi odgovor (naši šolarji se hitro naučijo, da je do odgovora treba priti po eni sami pravi poti, druge so pa napačne, pa četudi je odgovor na koncu pravilen),
spodbujanje poguma namesto poustvarjanja kulture strahu, v kateri se otroci naučijo, da je najbolje biti tiho in vse početi po poznanih in uhojenih poteh,
spodbujanje timskega dela, ene od temeljnih kompetenc 21. stoletja, namesto šolskega okolja, v katerem je sodelovanje in pogovarjanje med otroki mnogokrat nezaželeno,
prevetritev miselnosti pedagoških fakultet, da so šole v državi namenjene temu, da zaposlujejo njihove diplomante, v razumevanje, da je poslanstvo pedagoških fakultet opremiti prihodnje učitelje z znanji in veščinami, ki jim bodo omogočile, da bodo v šolah učencem in skupnosti dali največ,
še marsikaj bi našel, pa se mi zdi, da je že to kar nekaj izzivov, in med njimi veliko trdih orehov – ki se jih bo pa vsekakor treba lotiti, ker bo jutri še težje kot danes.
To so nekateri od izzivov, ki jih vidim v šolskem prostoru in zaradi katerih sem se odločil sprejeti izziv vodenja Strokovnega sveta. Pa tudi zato, ker se mi zdi, da je treba ujeti enega od zadnjih vlakov za to, da se šolstvo začne veliko bolj ukvarjati z ljudmi (šolarji, dijaki, učitelji), ne pa da je tako osredotočeno na stvari in papirje (učne načrte, pravilnike, pripomočke, priprave), da ob tem pozabi na človeka sredi vsega tega. Zato, ker ocenjujem, da so izobraževalni sistemi po vsem razvitem svetu pred pomembnim križiščem, na katerem se bo odločalo, ali bodo v prihodnosti dajali prednost ljudem, ali pa stvarem, aparatom in tehnologiji – to križišče se je bližalo že prej, korona ga je samo pospešila in nam ga postavila tik pred nosove. Zato, ker se mi zdi pomembno, da se bodo v tej državi sprejemale odločitve, ki bodo dosledno dale prednost ljudem (otrokom, mladim, učiteljem, staršem), aparate in tehnologije pa videle predvsem kot pripomočke za izboljšanje kakovosti življenja.
Zdaj pa nazaj k vprašanjem, ki jih dobivam.
Veste, kaj je najbolj hecno pri teh vprašanjih? Da me nihče od tistih, ki me v zadnjih tednih sprašujejo in zahtevajo moje dogovore, ni vprašal skoraj nič o stvareh, ki sem jih naštel zgoraj. Da v resnici nikogar ni zanimalo, kaj sploh počne Strokovni svet in kje lahko igra pomembno vlogo v prihodnjih letih. Sprašujejo me vse drugo. Eni me sprašujejo, kako sem se lahko prodal politiki. Drugi zahtevajo, naj se opredelim do mask v šolah. Tretji hočejo od mene slišati, da je šolski sistem povsem zanič. Četrti mi prišepetavajo, kako nepogrešljive stvari imajo za ponudit šolstvu, ker bi radi (večji) del pogače denarja, ki se obrača v šolstvu.
Tule so moji odgovori tistim, ki me sprašujejo. V upanju na nekaj malega miru sem jih zbral na enem mestu, na katerega nameravam napotiti tudi prihodnje spraševalce.
Odgovor tistim, ki zahtevajo, da se opredelim do kirurških mask
Zgoraj sem naštel del izzivov, ki jih vidim v šolstvu. Še več jih je. Nekateri imajo že zelo dolgo brado, nekateri so novejši. Vsi skupaj pa sestavljajo gozd, s katerim se je treba ukvarjati, če želimo otrokom in mladim omogočiti čim boljše pogoje ne samo za šolanje, pač pa tudi za življenje v prihodnosti. Ker so otroci in mladi najbolj dragoceni prebivalci tega gozda (pa seveda učitelji in občasni obiskovalci starši). Strokovni svet RS za splošno izobraževanje je pa organ, ki skrbi za ta gozd (kaj od te skrbi se prelije v življenje pa na koncu vedno odloči šolska politika).
Recimo šolstvu gozd. »Drevesa« v šolskem sistemu, so pa posamezni izzivi, segmenti, vprašanja, ki enako zahtevajo skrb in nego, kot jo zahteva cel gozd. Naloga tistih, ki skrbijo za cel »gozd« je, da ne pozabijo na posamezna »drevesa«. Obenem pa je enako pomembne skrb tudi za to, da zaradi posameznih »dreves« ne zanemarimo celega gozda.
V preteklosti je bilo v slovenskem šolskem prostoru veliko ukvarjanja s posameznimi »drevesi«. Včasih, ker je bila nuja. Velikokrat pa, ker so posamezni drevesoljubci izkoristili priložnost poskrbeti za svoja najljubša »drevesa«, nemalokrat na račun celotnega gozda in vsega življa v njem. Včasih pa zaradi dobronamernih zahtev občasnih obiskovalcev, ki so opozarjali na posamezna drevesa, ki so jih ob svojih obiskih »gozda« opazili.
Za zdravje celega gozda se je treba ukvarjati z drevesi. Ampak če se osredotočimo samo na drevesa in gledamo samo vanje, lahko hitro spregledamo gozd okoli njih. Kaj se zgodi, če damo besedo ljubiteljskim botanikom, ki vidijo v šolskem prostoru samo svoje drevo, drugega pa nič, sem najbolje opazil v času ko sem vodil državno komisijo za Nacionalno preverjanje znanja (*dva primera navajam na koncu besedila).
Poslanstvo Strokovnega sveta za splošno izobraževanje v Sloveniji ni, da se ukvarja s posameznimi drevesi. Ukvarja se z gozdom. Recimo, da bdi nad njim in skrbi za to, da so drevesa zdrava in da je zdrav ves gozd. Če sem lahko še bolj nadzoren, bdi tudi nad tem, da dreves in gozda ne napade lubadar, če pa, pa išče zdravila. To dela. (Kaj od njegovega dela gre v prakso, pa še enkrat, na koncu izbere šolska in širša politika.)
Tega Strokovni svet za splošno izobraževanje ne more početi brez zaupanja v tiste, ki skrbijo za posamezna drevesa. Ne gre brez tega, da zaupa tistim, ki se ukvarjajo z biologijo, da se zares spoznajo na svoje področje. Ne gre brez zaupanja matematikom, da razumejo matematiko. Ne gre brez zaupanja športnikom, da obvladajo svoj predmet. Ne gre brez zaupanja v ravnatelje, učence, učitelje, starše …
Kje so tukaj kirurške maske. Maske vidim kot drevo v tem gozdu. Pomembno drevo, vsekakor. Ne pa bolj pomembno od drugih dreves. In vsekakor ne bolj pomembno od celega gozda.
O kirurških maskah vem zelo malo. Nisem pa gluh. Vidim in slišim, da se nekaterim maske zdijo v tem trenutku največji problem slovenskega šolstva. Ampak odkrito priznam, da o njih ne vem dosti več od tega, kar preberem v dnevnem časopisju. Tako kot je tudi moje znanje kemije, biologije, nemščine in še česa bolj skromno, kot bi si želel. In mi ne ostane drugega, kot da zaupam tistim, ki vedo več od mene, da ob zahtevnih dilemah sprejemajo odločitve, ki se jim zdijo s strokovnega in človeškega vidika v danih okoliščinah najbolj utemeljene. Tako kot mi ne ostane drugega, kot da zaupam matematikom, da vedo kaj počnejo. Tako kot zaupam kemikom, da vedo kaj počnejo. Tako kot zaupam učiteljem športa, da vedo kaj počnejo. It's as simple as that.
To je moje stališče do mask. Če bom kdaj v moji lastni stroki naletel na tehtne argumente o psiholoških vidikih nošnje kirurških maskah (ne mislim aktivističnih pro&kontra mnenj, pač pa resne in tehtne premisleke), bom morda lahko zavzel bolj poučeno stališče. Na področja drugih strok se pa ne bom mešal. Tako kot mi ne pade na misel, da bi učiteljem kemije, latinščine, ali tehnike razlagal, kaj naj učijo; ker četudi vem, da je voda sestavljena iz kisika in vodika, poznam kak latinski pregovor in znam rokovati s stružnico, me to ne dela bolj kompetentnega od njih razlagati jim njihov poklic in soliti pamet; ali jih celo zmerjati zaradi njihovih stališč.
Razumem, da nekateri v kirurških maskah vidite pedagoški kriminal. A mi prosim dovolite, da vam ne prikimavam, ne da bi zato čutili potrebo, da me zmerjate zaradi drugačnega mnenja. Če pa ne zmorete brez zmerjanja in pljuvanja, vam pa seveda tega ne morem preprečit. Nenazadnje živimo v svobodni državi.
Odgovor lobistom, ki v šolskem prostoru vidijo pogačo in je želijo nekaj (čim več) za sebe
Bom poskusil odgovoriti kratko in vljudno: poskusite drugje. Nisem pravi naslov za vas.
Odgovor tistim, ki hočejo slišati, da je slovenski šolski sistem čisto zanič
Seveda v ljudi, kakršni so danes, niso zrasli samo zaradi šolskega sistema; ampak šolski sistem, skozi katerega so iz dvomilijonskega bazena med drugimi izšli Tadej Pogačar, Janja Garnbret, Luka Dončič, Tine Urnaut, Primož Roglič, Jan Oblak, Goran Dragič, Klemen Čebulj (če omenim samo nekatere športnike, lahko bi pa še vrsto mladih umetnikov, raziskovalcev in še koga), ne more biti zanič; ima pa seveda veliko prostora za izboljšave (mnoge sem omenil med izzivi na začetku zapisa).
Odgovor tistim, ki me sprašujejo, kako sem se lahko prodal politiki in kapitalu
Prosim, ne ocenjujte in ne vrednotite me skozi prizmo vaših očal. Kako vi sprejemate vaše odločitve, je vaša stvar. Če ste svoja stališča in vrednote pripravljeni prodati in imate zanje cenik, je to vaša stvar in vaš modus operandi. Ni pa moj.
O prodajanju politiki bom rekel le to: doslej sem bil imenovan v različne strokovne organe. Imenovali so me ministri iz vrst SD, SDS in SMC, vlade so takrat vodili Borut Pahor, Miro Cerar in Janez Janša. Takšna mavrica lahko v tej državi pomeni dvoje: ali gre za kupljivega človeka brez hrbtenice, ki virtuozno obrača plašč po vetru, ali pa za nekoga, za kogar ocenjujejo, da nekaj ve in lahko prispeva. Kam me na tej lestvici uvrščajo ljudje z elastično moralo, ki v vsakomur vidijo svojim podobne vzorce, me pravzaprav niti ne zanima. Pomembno mi je, v katero skupino me uvrščajo ljudje, ki jih cenim in spoštujem njihovo mnenje. Srečal sem marsikoga, ki zna obračati plašč po vetru in ukrivljati hrbtenico, pa jim nisem čisto nič nevoščljiv njihovih nepremičnin, jaht in cestne železnine. Če bi jaz želel upogibat hrbtenico in se prostituirati kateri koli oblasti, bi danes morda vozil manj kot 12 let starega štirikolesnika, živel drugje kot na utesnjenem podstrešju … ampak tudi dosti slabše spal kot spim. Če so to vaše prioritete, je to vaša stvar. Moje, za to sem hvaležen vsem, ki so me oblikovali na moji poti, so drugje.
V resnici, prilepljevalci nalepk, sem precej preprost človek. Verjamem pa, da marsikdo med vami težko razume, da človeka žene še kaj drugega kot tiste reči, v katerih vi morda vidite vaše svetilnike. Ampak to je vaš problem, ne moj.
Če povzamem …
Poslanstvo Strokovnega sveta za splošno izobraževanje vidim v tem, da se v tem organu ukvarjamo z gozdom. Njegovo vodenje bom lahko opravljal le, če bom lahko zaupal, da tisti, ki se ukvarjajo s posameznimi drevesi v njem, svoje delo opravljajo strokovno, premišljeno, srčno. In dokler bom verjel, da v družbi obstaja volja ta gozd varovati kot eno od najbolj dragocenih reči v državi. Ker verjamem, da so ljudje daleč največji potencial te države, šolski sistem pa ključen temelj zdravja in blagostanja (pa ne mislim samo materialnega) prihodnje družbe.
Nisem pa človek, ki bi se lepil na funkcije. Tja grem, kjer mislim, da lahko naredim kaj dobrega. Če ocenim, da česa ne zmorem, se umaknem boljšim in bolj primernim od sebe. Tako kot sem odstopil, če sem ocenil, da kak minister sprejema škodljive odločitve in odkrito povedal, če sem ocenil, da kak minister govori neresnico.
In kje so tu žrtve slovenskega šolskega sistema.
Včasih se mi zdi, da so največje žrtve našega šolskega sistema v zadnjih desetletjih drevesa. Tista prava, s koreninami in vejami. Niti pomisliti si ne upam, koliko jih je padlo od osamosvojitve in koliko pragozda se je skrčilo za papir, na katerem so natisnjeni milijoni debelih špehov, ki imajo na naslovnici besedne zveze »pravilnik«, »učni načrt«, »poročilo« v času, ko so namesto, da bi v ospredju šole ohranili človeka (učenca, učitelja), na piedestal postavili predpise, papirje in aparate.
Žrtve sistema so nekateri mladi, ki jim je sistem dal manj, kot bi jim lahko, če bi se z nekaterimi resnimi izzivi začeli ukvarjati prej in odgovarjati na razpoke, ki so se kazale, namesto da so jih mašili z malto. Pa tisti, ki jih je pustil na cedilu, da niso zmogli uresničiti svojih potencialov. Pa tisti, ki jim je zaprl vrata, namesto da bi spodbujal njihove sanje. Tudi tisti neizživeti Pogačarji, Rogliči, Dončiči in drugi, ki svojih športnih, znanstvenih, rokodelskih, umetniških talentov niso uresničili, ker so v povprečnosti uravnilovke ostali brez spodbud. Žrtve so tisti učitelji, ki jih sistem duši, namesto, da bi jih spodbujal, da z verige spustijo svojo ustvarjalnost, pedagoško integriteto in učiteljski eros.
Druge žrtve bomo šteli čez leta, če se ne bomo začeli hitro, premišljeno in odločno soočati z izzivi, ki čakajo šolstvo za naslednjim vogalom. Še posebno, če bomo, namesto, da bi se soočili in spopadli z njimi, kregali in zmerjali okrog stvari, ki se nam morda v tem trenutku zdijo ogromne – pa pozabili, da nekatere od teh ogromnih in navidez tako usodnih reči morda v resnici sploh niso tako velike in strašljive, a smo padli na finto tistih, ki nam jih rišejo, ker v resnici ne želijo, da bi se ukvarjali s pomembnejšimi.
Šteli jih bomo, če tisti, ki delamo v šolstvu, ne bomo opravili svojega dela. Ampak tudi (in v tem trenutku se tega, tudi poznavajoč preteklo dinamiko šolskega prostora, veliko bolj bojim), če se bomo nenehno spotikali čez polena, ki jih je po stari slovenski tradiciji za vsakim vogalom več kot jurčkov na Pokljuki. Eno so tehtni premisleki in opozorila, ki preprečujejo nepremišljene posege v šolstvo. Polena pod noge za vsako ceno so pa nekaj čisto drugega … opozorila in pomisleki lahko pomagajo šolski sistem usmerjati tako, da bo današnjim otrokom in mladim dajal najboljše možno izhodišče, družbi pa najbolj vračal vse, kar vlaga vanj; polena pa lahko služijo (sploh če z njimi za-služijo) samo tistim, ki jih kotalijo. Vsi ostali pa zaradi njih izgubljamo. Še največ otroci in mladi.
Tako razmišljam jaz.
Seveda se pa lahko tudi motim. In so izzivi, ki sem jih naštel na začetku manj pomembni od tistih, ki jih vidi kdo drug. Zato je pa dobro, da je v Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje veliko izjemnih ljudi, ki bodo v pomembne razprave o šolstvu v prihodnjih letih prispevali svoje bogate izkušnje in znanja.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS. Še primera, ki sem ju obljubi, o tem, kaj se zgodi, če damo v šolskem "gozdu" besedo ljubiteljskim "botanikom", ki vidijo v šolskem prostoru samo svoje "drevo", drugega pa nič:
V enem primeru je sestavljalec nalog namesto znanja učencev preverjal znanje svojih kolegov. Nejevoljen, ker se niso vsi kolegi klanjali enemu od njegovih člankov, je vrsto let v naloge za devetošolce uvrščal nalogo, s katero je preverjal, ali so učitelji šolarje učili v skladu z njegovim člankom, ali ne. Šolarjem, ki so razumeli nalogo, a so odgovorili tako, kot so jih naučili učitelji, pa drugače, kot si je predstavljal sestavljalec naloge, so odgovor preprosto prečrtali.
V drugem primeru, si je predmetna komisija za slovenski jezik zamislila pravilen odgovor na svoje vprašanje, povezano s fiziko. Učencem, ki so znali fiziko in odgovorili prav, so odgovore prečrtali. Učencem, ki so fiziko znali podobno slabo kot člani predmetne komisije za slovenščino, in so podali fizikalno neustrezen odgovor, a tak, kot so si ga zamislili slovenisti, so ga pa priznali. Na NPZ-jih. Ki v nekaterih primerih odločajo o tem, kam se bo vpisal učenec.)
To se zgodi, ko se ljudje tako zagledajo v svoja »drevesa«, da spregledajo »gozd«. Ali pa, ko se jim dopusti, da se v skrbi za svoje drevo zaženejo v gozd z buldožerjem, dinamitom in prižgano motorko brez občutka za to, kaj počnejo drugim drevesom in gozdu … eno drevo morda vzcveti na račun vseh drugih, kratko pa potegne ves preostali gozd in vsi njegovi prebivalci.
PPS. Ja, naslov tega zapisa je clickbait. Če si jih lahko privoščijo nekateri za veliko večje neumnosti, sem si ga z mirno vestjo privoščil za zapis stvari, ki se mi zdijo presneto pomembne.
Comments