Dobrih 15 let nazaj sem v svoji doktorski disertaciji obravnaval vrednote policistov. Še moji najbližji znanci verjetno ne vedo, da sem v njej primerjal slovenske in ameriške policiste. Zato lahko razumete, da mi aktualni dogodki v ZDA, povezani s policijskim nasiljem in odzivi nanj, v spomin vračajo tiste čase.
Ameriški policisti v moji raziskavi so bili povsem običajni ljudje. Podobni meni in vam. V povprečju so imeli dve nogi, dve roki, nos, dva uhlja, po deset prstov na rokah in nogah, malo več kot dva otroka. Nekaj je bilo tudi razlik: po barvi kože, veroizpovedi … Nekoliko bolj dogmatični in nekoliko bolj nagnjeni k tradicionalnim moralnim vrednotam so bili od slovenskih kolegov, to že. Niti približno pa v njihovih odgovorih (ali pa pogovorih z njimi) nisem zaznal sistematičnega rasizma. V teh dobrih 15 letih se je zgodilo marsikaj. Ideje, da so ameriški policisti čez palec postali rasisti, njihove postaje pa izpostave rasizma, pa vendarle ne kupim.
Ali je tragedija holokavsta zadosten razlog, da se vsakogar, ki je kritičen do današnjega ravnanja izraelskih oblasti do arabskih / palestinskih prebivalcev, razglasi za antisemita?
Ali je žalostna zgodovina suženjstva in odnosa do temnopoltih v ZDA zadosten razlog, da se vsakogar, ki je kritičen do nasilja nekaterih skupin pod krinko »Black lives matter« gibanja, razglasi za rasista?
Ali je žalostna zgodovina suženjstva in odnosa do temnopoltih v ZDA zadosten razlog, da se vsakogar, ki je kritičen do nasilja nekaterih skupin pod krinko »Black lives matter« gibanja, razglasi za rasista?
Logika v ozadju obeh označevanj, je enaka. Izkoriščanje zgodovinskih tragedij za upravičevanje današnjih krivic in nasilja pa taktika, stara kot zemlja. Ki vedno znova vžge. Ker za gorivo uporablja predsodke in prepričanja, da je nekdo vreden več, nekdo pa manj – zlahka vedno najde dovolj razžaljenih, da zažene novo zanko začaranega kroga krivic in nasilja.
Tudi šentflorjanski mojstri prikritega delovanja, manipuliranja in mobiliziranja polresnic, ki že desetletja skrbijo za ohranjanje in podpihovanje raznolikih delitev v Slovenskem narodu, so v zadnjih tednih izumili novo temo za podžiganje razkola. Oziroma jim jo je prijazno naključje prineslo naokrog ravno v času, ko so prejšnje teme začele izgubljati kurilno vrednost.
Pa imamo novo delitev. Juhej! Po novem se tudi na sončni strani Alp delimo na tiste, ki vpijejo, katera življenja štejejo. In tiste, ki se čudijo, zakaj bi takrat, ko govorimo o vrednosti življenja, izpostavljali zgolj eno raso. Če si slednji drznejo reči: »Mhja, ali mar ne štejejo vsa življenja?«, jih prvi nemudoma ožigosajo za rasiste. In pri tem (z veliko mero kreativnega izkrivljanja resničnosti) spregledajo, da je v svojem temelju globoko rasistično prav ponavljanje "Črna življenja štejejo."
Rasizem ni tisto, kar se v danem trenutku zazdi eni ali pa drugi skupini slovenskega življa glede na dnevne potrebe. Rasizem se izraža v stališčih, diskriminaciji in ravnanjih. In bolj jasno diskriminacijo kot je izpostavljanje ene same rase v debati o vrednosti življenja je težko najti. Pa četudi je ta diskriminacija pozitivna in izraža skrb za pripadnike rasne skupine, ki naj bi bila sistematično zatirana – je še vedno rasistična. Rasizem ni samo zatiranje skupine ljudi na podlagi rase – rasizem je tudi prepričevanje, da je katera koli skupina ljudi na podlagi rase upravičena do ugodnosti, ki drugim skupinam ne pripadajo.
Pričakujem, da mi bo kdo očital, ker sem v zgornjem odstavku uporabil izraz »naj bi«. Bom pojasnil. Verjamem, da je sistemskega rasizma v ZDA mnogo in da je ameriška družba prežeta z njim. Zdi se mi strašno, da lahko v civiliziranem svetu človek umre pod kolenom policista. Zdi se mi strašno, da v civiliziranem svetu policist uperi pištolo v človeka. Tako kot se mi zdi strašno, da se kateri koli policist pri opravljanju svojega dela počuti tako ogrožen, da jo sproži.
Odločitev, da človek dvigne roko nad drugega človeka je preplet dolgega niza psiholoških, socioloških, kulturnih, svetovnonazorskih, bioloških, ekonomskih in drugih dejavnikov, tudi priučenih vzorcev. Včasih je rezultat dolgo nakopičenih frustracij; včasih premišljenega načrta. Nikoli pa ni samo po sebi stvar rase. Niti narodnosti. Niti spola.
Zakaj torej »naj bi«. Šel sem se malo poigrat s podatki o nasilju v ZDA. Pravijo, da številke govorijo. Tole pravijo o storilcih in žrtvah nasilnih dejanj:
Verjetnost, da bo temnopolti Američan v letu 2018 storil nasilno kaznivo dejanje do belopolte osebe, je bila 125 : 10.000.
Verjetnost, da bo belopolti Američan storil nasilno kaznivo dejanje do temnopolte osebe, je bila 3 : 10.000.
V letu 2018 so v ZDA imeli več kot 2.500.000 nasilnih zločinov, pri katerih je bil storilec belopolt. Med žrtvami je bilo 2,4 % temnopoltih oseb.
V istem času se je zgodilo več kot 1.100.000 nasilnih zločinov, pri katerih so bili storilci temnopolti. Med žrtvami je bilo 49,5 % belopoltih.
Marsikdo bi lahko rekel, da zgornji podatki kažejo na velikansko razpoko med belo in črno Ameriko. Vsekakor.
Marsikdo bi lahko rekel, da zgornji podatki kažejo na globoko vsajen rasizem in sovraštvo temnopoltih Američanov do belih sorojakov. Jaz ne. Ker verjamem, da so rezultat prepleta množice dejavnikov, tudi dejstva, da so bili njihovi predniki nasilno iztrgani iz svojih okolij in v nečloveških razmerah prepeljani in prodani za sužnje in dejstva, da so marsikatere posledice teh krivic še danes žive in zakoreninjene.
Ne bom pa rekel, da se čudim, da kdo te podatke interpretira kot dokaz sistematičnega rasizma in nasilja temnopoltih američanov do belih sorojakov. Ker ne počne nič večje napake kot tisti, ki selektivno izbirajo druge tragične zgodbe iz policijskih statistik in pri tem zamolčijo razlike med stopnjami kriminalitete v različnih soseskah in razloge; ali zamolčijo, zakaj ameriški policisti v nekatere soseske vstopajo brezskrbno, v druge pa z iztegnjeno pištolo in pripravljeni, da prej ustrelijo kot sami postanejo tarča; ali pa zamolčijo, koliko je v teh statistikah primerov silobrana.
Vsak etični zdrs policije je zavržen. Nad komer koli. Vsak primer nekaznovanega zločina zaradi rase, vere, spolne usmeritve, ali česar koli drugega, je zavržen. A je edini način, da se zmanjša število teh primerov, ukrepanje pri njihovih vzrokih. Požiganje avtomobilov, razbijanje izložb in pretepanje ljudi ne bo odpravilo ničesar slabega. Samo več slabega bo prineslo.
Veliko ljudi govori o boljšem in bolj pravičnem svetu. Izpostavljanje ene rase kot bolj upravičene do zaščite in prijaznega odnosa, ki se ga v ZDA na eni strani gredo beli supremacisti, na drugi strani pa »Black lives matter« aktivisti, ne vodi do tja. Razbijanje izložb in trgovin povzroča kvečjemu nove krivice in nove bolečine, zaradi katerih se bo čez čas spet nekomu drugemu zdelo, da je upravičen do posebnega statusa. Rušenje katerega koli spomenika in umikanje katerega koli filma ne popravlja čisto nobene od krivic, ki so bile že zdavnaj narejene – edina stvar, ki lahko vodi v boljši svet za vse, je učenje na napakah iz tistih časov in trdna zaveza, da krivic preteklosti ne bomo ponavljali.
Prepričanje, da je katera koli skupina zaradi preteklih krivic danes upravičena do posebnega statusa, pripadniki drugih skupin morajo pa tiho žebrati opravičila in čutiti krivdo zaradi dejanj svojih pra-pra-pra-pra-prednikov, ne odpravlja nobene stare krivice, ustvarja pa nove krivice in nove skupine razžaljenih. Ustvarjanje novih krivic pa samo odpira novo poglavje začaranega kroga, ki ga vedno znova poganjajo in vodijo tisti, ki za uresničevanje svojih agend vedno znova najdejo novo mantro o tem, da so ena življenja več vredna od drugih. To pa ni pot proti boljšemu svetu za vse … pač pa ena od prvih stopničk na poti razvoja nove fašistično totalitarne miselnosti.
Poznam kar nekaj uspešnih temnopoltih Američanov. Čisto noben med njimi se nikdar ni potožil, da se počuti izjema, ki potrjuje pravilo o sicer zatiranih temnopoltih. Ko pripovedujejo svoje zgodbe, je v ospredju teh zgodb človek, ki so ga v življenju gnale pozitivne vizije in želja ustvariti nekaj, ne pa preigravanje vloge žrtve in pričakovanje, da mora kdo drug nadomestiti krivice, ki so jih doživeli njihovi predniki ali oni. In čisto noben med njimi ni postal uspešen tako, da se je znesel nad drugimi.
Dobro je, da nam je mar, in da se mladi in stari Slovenci opredeljujejo tudi do rasizmov in drugh -izmov in dogodkov na vseh koncih sveta. Ne zdi se mi pa prav, da se tiste, ki opozarjajo, da se starih krivic ne popravlja z novimi in da pretekle krivice nobeni včerajšnji žrtvi ne dajejo moralne pravice za izvajanje nasilja, kar tako označuje za rasiste, fašiste in še kdo ve kaj. Še manj pa, da se pod krinko skrbi za posledice rasizma v drugih koncih sveta pod preprogo pometa domačijski rasizem, s katerim se nikoli nismo zares soočili, ker nam je v zadrego. Tudi tisti, zaradi katerega so v preteklem stoletju v neposredni bližini Ljubljane pobili romske družine z otroki vred.
Za zaključek tega zapisa bom dodal eno idejo. Sicer dvomim, da bi katerega koli od (ne)organizatorjev petkovih protestov zanimal kak moj predlog. Še tisti med njimi, ki jih imam (verjamem, da še vedno velja tudi z njihove strani) za prijatelje, so zadnje tedne malo hudi name, ker sem zapisal, zakaj se ne vidim na petkovih kolesarjenjih. Pa bom vendarle udaril s predlogom: mogoče je pa čas, da se kolesarski pohod iz Ljubljane odpravi po Ižanski cesti v sotesko Iške. V protestu zoper vse totalitarizme, izme, diskriminacije in v opomin vsem tistim, ki ne opažajo njihovega dvigovanja iz zaprašenih kript. Predvsem pa v opomin, da življenja štejejo. Čisto vsa. In da človeka ne definira rasa, vera, barva in politično prepričanje – pač pa le dejanja. Takšnemu pohodu bi pa res od srca zaploskal in se priklonil njegovim udeležencem; pa verjamem, da še marsikdo drug.
PS. Ljudje se razlikujejo po rasi, veri, spolu, spolni usmerjenosti in še čem. Eno je pa neizpodbitno. Vsi ljudje si zaslužijo svobodo. Vsi ljudje si zaslužijo enake pravice. Vsa življenja štejejo. Če kdo v kateri koli od teh trditev najde kakršen koli –izem, je skrajni čas, da se postavi pred zrcalo in se sooči s svojimi lastnimi –izmi. Ker ga čaka veliko dela.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)
Comments