Nisem pristaš šolanja na daljavo. Morda malemu deležu (predvsem starejših) šolarjev in staršev ustreza, a povečuje razlike med šolarji in pri nekaterih z vsakim tednom ustvarja zaostanke, ki jih bo vedno težje nadomestiti. Šola naj bo v šoli, doma pa le, če epidemiologi zelo pretehtano presodijo, da zdravstveno tveganje upraviči negativne posledice šolanja na daljavo. Ker šola ni le posredovalnica znanja (pa še to je pri delu na daljavo skromnejše), neprecenljiva je za razvoj čustvene, socialne, motivacijske, duhovne, telesne plati otrok.
S tistimi, ki mislijo, da je šolanje na daljavo največji problem šolstva, se pa ne morem strinjati. Drži, danes ga najbolj občutimo. Ni pa največji problem. Ker je šolski sistem ta trenutek kot navrtana barka, v katero z vseh strani vdira voda. Ne zaradi epidemije in ne zaradi šolanja na daljavo. Epidemija je nekatere stvari samo bolj izpostavila. Vzroki za težave so pa drugi; in prav zaradi njih so stiske učiteljev, šolarjev in staršev v teh dneh veliko večje kot bi bile, če bi jih šolski sistem začel naslavljati že pred časom.
Osrednji problem je, da se bodo otroci po koncu ukrepov vrnili v šole:
ki temeljijo na modelu izobraževanja, ki se je razvil v obdobju
prve industrijske revolucije …
kjer jih poučujemo po kurikulih, ki so se bore malo spremenili in prilagodili od časov druge industrijske revolucije …
s pomočjo orodij iz obdobja tretje industrijske revolucije …
medtem, ko se zunaj v polnem zagonu dogaja
četrta industrijska revolucija …
današnji šolarji bodo pa v svoje aktivno odraslo življenje vstopili v času pete industrijske revolucije.
Skrajni čas je, da se vprašamo:
ali smo se pripravljeni soočiti s tem, ali (koliko) je model šole, ki ga imamo in edinega poznamo, zastarel in neprilagojen današnjim razmeram.,
ali se sploh zavedamo, da je razkorak med obstoječim modelom šole in zahtevami okolja vedno večji, povečuje se pa z eksponentno hitrostjo
koliko škode bo narejene prihodnjim generacijam z vsakim mesecem inercije, ko še kar ignoriramo ta razkorak.
Pretvarjanje, da šolski sistem ni v krizi in pričakovanje, da se bo razkorak zmanjšal sam od sebe, prihodnost pa prilagodila zastarelemu modelu šole, ne bo rešilo ničesar. Samo povečevalo bo probleme in na cedilu puščalo eno generacijo otrok za drugo. Le nove luknje bodo nastajale v barki, ki jih bo vedno težje krpati, dokler se razvalina ne bo v nekem trenutku začela potapljati.
To seveda ni lokalni slovenski problem. Lokalno je vztrajno vtikanje glave v pesek in čakanje, da bo kdo drug naredil korak naprej, da ga bomo lahko kopirali. Šolski sistemi po svetu se namreč na ta razkorak odzivajo različno. Modri se že. Manj modri pa čakajo in gledajo, kaj bodo naredili Finci (ali pa kateri drug svetilnik izobraževanja). Da bodo čez 10 let začeli kopirati tisto, kar so oni začeli načrtovati 10 let nazaj.
O krizi šolskega sistema priča vrsta opozorilnih znakov, ki se jih je šolska politika v preteklih letih trudila ignorirati, medtem ko nas je prepričevala, da je njen glavni izziv, kako zaobiti ustavno sodišče in del šolarjev postaviti v diskriminiran položaj za nabiranje političnih točk na ideološkem parketu. Takšni znaki so:
vsako leto več otrok, ki jih starši ne želijo dati v šolo in jih šolajo na domu,
vsako leto več otrok, ki jih starši dajo v šolo eno leto pozneje,
vsako leto več otrok z odločbami o posebnih potrebah,
naraščanje deleža otrok z znaki tesnobe in depresije,
umikanje otrok iz šol zaradi nasilja – a žrtev, ne tistih, ki so se spravljali nanje,
nenehno povečevanje socialnih razlik med šolarji – v nekaterih razvitih državah šola blaži te razlike, pri nas so se pa povečevale
konstantno spreminjanje otrok v seštevek ocen, na podlagi katerih se vsako leto veliko število mladih ljudi znajde pred zapahnjenimi vrati želenih študijskih smeri.
Hočete še več dokazov tega razkoraka? Ko učitelje sprašujem, kaj učijo v šolah, naštevajo matematiko, jezike, naravoslovne vsebine (ločene po predmetih), zgodovino, taktiko košarkarske igre.
Logično – to od njih pričakuje in jim nalaga šolski sistem. Ko sprašujem ljudi, kaj želijo videti pri mladih, govorijo o empatiji, sobivanju, odnosih, ustvarjalnosti, zmožnosti reševanja kompleksnih izzivov, kritičnem razmišljanju, podjetnosti, pogumu, vztrajnosti, veselju do umetnosti, veselju do gibanja … Najdete presečišče med tema dvema množicama? No, vidite.
Da se šolska politika v zadnjem desetletju nikoli ni zares iskreno vprašala o vzrokih za te trende in za neuspešnost na področju socialne pravičnosti in omogočanja mladim, da uresničijo svoje želje in potenciale, se mi zdi sramotno. Ne samo sramotno, zdi se mi zavrženo. Da o tem, koliko dragocenega časa je bilo zapravljenega, niti ne govorim.
ČE SE ŠOLA NE BO SPREMINJALA PRAVOČASNO, ČEZ NEKAJ DESETLETIJ NE BO VEČ ČESA SPREMINJATI, KER ŠOLE NE BO VEČ – VSAJ NE TAKŠNE KOT JO POZNAMO
V Sloveniji imam en delujoč časovni stroj, ki vodi naravnost v leto 1976. Imenuje se šola. Vsako leto množico otrok in mladih izobražuje za življenje v letu 1976. Ali pa 1994. Ali pa 1963. Potem jih pa pahne ven in za njimi zapre vrata. Ampak zunaj jih čaka leto 2020.
Šola se mora spremeniti, če želimo, da bo služila otrokom in mladim kot prožna odskočna deska za življenje, ne pa kot težek mlinski kamen okrog vratu. Ne samo prilagoditi. Spremeniti. Tega ne mislim, ker bi se mi šola zdela nesmiselna. Pač pa zato, ker je javna šola zdi ena od najbolj dragocenih civilizacijskih pridobitev in ključni sistem za ohranjanje blagostanja v družbi.
Ocenjujem, da šolski sistem takšno spremembo zmore. Oziroma si želim. Ker sta le dve možnosti: ali šola čez 30 let zelo drugačna kot je danes. Ali je pa ne bo. Oziroma bodo namesto nje vzporedno tekli trije različni modeli. Enega, ki bo najbolj podoben današnji šoli, a z drugačnim organiziranjem otrok in z drugačnim načinom dela, bodo lahko svojim otrokom privoščili premožni starši. Na drugega, ki bo najbolj podoben okleščeni in okrnjeni verziji današnjega šolanja na daljavo, bo obsojena večina otrok, ker si njihovi starši boljšega ne bodo mogli privoščiti. V tretjem bodo otroci tistih staršev, ki si elitnega sistema ne bodo mogli privoščiti, obenem jim bo pa jasno, da okleščeni javni sistem njihovim otrokom ne bo dal nič, zato jih bodo potegnili ven iz sistema in jim skušali sami organizirati boljšo popotnico za življenje. Četrta skupina otrok bo tista, katerih življenje in usoda bo podobna življenju otrok v današnjih favelah, njihove usode bodo pa gradivo za prihodnje Charlese Dickense.
Ni treba da gremo v to smer. Smo pa že močno nagnjeni vanjo. In bomo, se bojim, prišli natančno tja, če ne bomo znali razmisliti, kako zaviti šolo in njeno prihodnost v drugo smer.
Najbolj paradoksalno je, da mislim, da nas bodo tja pripeljali prav tisti, ki imajo najbolj polna usta tega, kako zelo dragoceno je javno šolstvo in kako ga je treba zaščititi, od bivših ministrov in zaslužnih mojstrov kurikuralnih prenov, do večnih poglavarjev šolskega sindikata (ker besedno zvezo javna šola zaradi različnih oholih ali finančnih razlogov v resnici razumejo kot »šola po naši meri in po meri naših agend«).
Takšnega »razvoja« šolstva si niti približno ne želim. In si bolj kot kar koli drugega želim, da se motim. Ampak doslej so se stvari, ki so me najbolj skrbele v zvezi s šolstvom in trendi, ki sem jih napovedal, pretežno uresničili.
O ŠOLI NA DALJAVO
Edina stvar, od katere je današnja šola na daljavo boljša, je nikakršna šola. Tu se pa njene primerjalne prednosti nehajo.
Moja srednješolka je bila v zadnjih 8 mesecih v šoli približno mesec in pol. Ostalo je bilo šolanje na daljavo (ki je kljub vsem naporom njenih učiteljev in ravnatelja daleč od šole, kakršno bi si želel jaz kot starš in ona kot dijakinja) in počitnice. Logično je, da je v tem času od šole, tako kot večina šolajočih generacij, odnesla veliko manj kot bi sicer.
Zaprte šole so žalostne, šolanje na daljavo pa slab nadomestek žive šole, ki povzroča stiske otrokom, staršem in učiteljem; da ne govorimo o zaostanku, ki z vsakim tednom raste in razlikah med učenci, ki se z vsakim tednom zaprtih šol povečujejo. Ker šolanje prek zaslonov z učenci zaprtimi v domove, ni težava samo z vidika znanja - pač pa tudi razvoja čustvene, socialne, motivacijske, duhovne, telesne plati otrok – je pri odločanju o zapiranju šol treba vzeti v obzir tudi vse ostale vidike, ne le zdravstvenega. (Tudi zato smo nekateri, ko je bilo v septembru toliko govora o maskah v šolah govorili, da je živa šola, pa četudi z maskami, veliko boljša alternativa od šolanja brez mask prek zaslonov.)
Zato držim pesti, da se v prihodnjih dneh epidemiološka slika v Sloveniji izboljša do te mere, da se bodo otroci lahko začeli čim prej vračati v vrtce in šole. Držim pesti, da bo vlada prisluhnila tistim, ki si prizadevamo za čim prejšnje odpiranje. In da bomo prišli do epidemiološke slike, ko ne bo več »one-size-fits-all« rešitev za vse vrtce in šole počez, pač pa se bodo po potrebi zapirale le še tiste, za katere bodo zaradi specifične lokalne epidemiološke slike tako presodili ravnatelji, župani in lokalni epidemiologi.
Potem … bo pa treba veliko modrosti in naporov, da bodo šolarji in dijaki s sabo naprej nesli čim manj posledic tega časa.
En od malih znakov upanja v tem času je, da se je del pedagoških strok prebudil iz dolgoletne spanja trnjulčice in v času epidemije »ugotovil«, da je šola veliko več kot le posredovalnica znanja; da ima tudi vzgojno vlogo. Z leščerbo, ki je v času globoke hibernacije slabotno brlela v poltemi mantre »šola ja namenjena izobraževanju pa pika«, so nenadoma odkrili, da gre v šoli za odnose. A bejžte no, dobro jutro! Le kaj so te stroke počele v času, ko so šolo zmrcvarili v storilnostnega frankenštajna in zbiralnico/seštevalnico točk, v katerem se v otroke na eni strani zliva ogromno več podatkov kot pred desetletji, znanja in splošne izobrazbe imajo pa ob koncu šole manj kot pred desetletji. Ampak, tudi pozna spoznanja so boljša od tistih, ki se nikoli ne zgodijo. Čeprav se mi bolj zdi, da je to prebujenje znak panike, ki se je enim zgodila ob spoznanju, da prav tista mantra »šola ja namenjena izobraževanju pa pika«, ki so se je prej držali kot pijanec plota, pripeljala v slepo ulico, v kateri se jim lahko na lepem zgodi, da bodo ostali brez kruha. A če bodo ta spoznanja toliko pljuskala, da se bomo počasi odpovedali edinemu delujočemu časovnemu stroju za oživljanje preteklosti in odmaknili od arheopedagogike, ki prihodnje učitelje izobražuje za delo v šolah v letu 1976, je tudi to korak na boljše.
O ŠOLI IN NEPRIJETNIH VPRAŠANJIH, KI JIH BO TREBA ODPRETI
Enkrat si bo treba naliti čistega vina in si priznati, da šolstvo že vrsto let teče v prostem teku, ministri pa več energije kot za soočanje z neprijetnimi vprašanji porabljali za pasje bombice na političnem parketu in šolstvo pa razumeli kot delitveni plen pri vsakokratnih koalicijskih pogajanjih in prostor za svoje ideološko politikantske igrice.
Največja žrtev neodgovornih rokovnjaških šolskih politik so bili vedno prav tisti, na katere se je politika vedno najraje sklicevala – udeleženci javne šole, od učencev do učiteljev in ravnateljev. Nihče me ne bo prepričal, da ne bi bile težave in stiske v času epidemije manjše, če bi politika v preteklosti razumela pomen šolskega sistema, ne pa v njem videla zgolj delitveni plen pri vsakokratnih koalicijskih pogajanjih in prostor za svoje ideološko politikantske igrice.
Spoštovani učitelji in starši. V resnici glavni problem našega šolskega sistema ni financiranje parih javnih šol, ki delujejo s koncesijo (te šole v preteklosti niso bile mlinski kamen na vratu javnega šolstva, pač pa so se večkrat izkazale kot učinkoviti laboratoriji za preizkušanje nekaterih novosti, ki so pozneje našle pot tudi v druge javne šole in obogatile šolski sistem). Tudi maske med epidemijo niso glaven problem.
Celo sedanje dileme okrog šolanja na daljavo ali v šoli v resnici niso niti približno glavni dolgoročni problem šole (čeprav v tem trenutku najbolj akuten in vir največ stisk): veliko bolj usodno vprašanje je, ali je ta šolski sistem sploh še ploven – pa če so otroci v šolah, ali če delajo od doma – ali je pa tako navrtan in naluknjan, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo potopil.
Potem bomo pa dejansko imeli velik družbeni problem. Takrat bomo lahko v resnici govorili o tem, da je država pustila na cedilu otroke in mlade, ko se bo zgodil razcep na elitni sistem za izbrance, ki si ga bodo lahko privoščili, na drugi strani bo pa ostal na pol crknjen javni sistem, na katerega bodo obsojeni otroci manj premožnih staršev.
Ne želim si, da se znajdemo v okoliščinah, ko se bo šolski sistem potapljal in si bo lahko le del staršev privoščil svojim otrokom omogočiti plovno alternativo. Drugi bodo pa lahko le nemočno gledali, kako se potenciali in prihodnost njihovih otrok potaplja skupaj s trohnečo in preluknjano barko, ki je v nekem trenutku tudi najbolj zavzeti učitelji in ravnatelji ne bodo več mogli držati nad vodo. Ne želim si tega. Se pa bojim, da je to tista prihodnost, ki se obeta našemu šolskemu sistemu, če ne bomo začeli resno prevpraševati nekaterih njegovih predpostavk, ki se nam zdijo samoumevne. Pa v resnici ne vemo, ali pijejo vodo, ali jih je povozil čas.
Nič hudega ni, če kakšno predpostavko povozi čas. Nekaj tisoč let nazaj se je takratnim učiteljem verjetno zdelo nepredstavljivo, da se otrok ne bi naučil zanetiti plamena s kresilno gobo in odreti mamuta; pa danes tega ne zna (in ne rabi) noben šolar. Bolj tragično je, če zaradi neprevprašanih prepostavk otrokom omejujemo priložnosti za življenje.
JE EPIDEMIJA ENA SAMA ZGAGA, ALI JE TUDI PRILOŽNOST
Seveda je epidemija ena velika zgaga. Je pa tudi izjemna priložnosti za reševanje šole. Za premislek o tem, kaj deluje in kaj je preživeta arheopedagoška ostalina, ki vrta luknje v šolsko barko.
Seveda lahko šolo ohranimo takšno kot je in se še naprej vsakih nekaj let pogovarjamo o prenovi učnih načrtov. Ampak vam lahko kar takoj napovem, kako bo tekla ta prenova: vsaka stroka bo prinesla nov seznam vsebin, ki jih je »nujno« treba dodatno vključiti v učne programe. Celo na to si upam staviti, katera naravoslovna stroka bo pri tem prva in najbolj vztrajna. Zato je kakršno koli posodabljanje učnih načrtov brez vnaprejšnjega resnega premisleka o prihodnosti šolstva le bližnjica, zaradi katere bodo naši otroci čez nekaj časa pred izbiro ali svoje otroke poslati v nekaj popolnoma zastarelega in odvečnega, ali (tisti, ki si bodo lahko privoščili) v nekaj zelo drugačnega, ali jih pa imeti doma, ker jim bo 13 let preživetih doma manj škodilo kot vsakdanja hoja v pripravljalnico za življenje leta 1976.
Čas je torej, da se vprašamo, ali hočemo imeti zdravo javno šolstvo, ki bo vsem otrokom omogočalo razviti njihove potenciale. Ne državno šolstvo, ki bo pod nadzorom te ali one stranke skrbelo za širitev te ali one religije ali ideologije, pač pa socialno pravično in kakovostno javno šolstvo, ki bo enako prijazno vsem otrokom in mladim.
Če hočemo takšno javno šolo, se moramo začeti resno pogovarjati o njej. Raje včeraj kot jutri. Ker smo že danes v zaostanku. Pa ne zaradi epidemije.
Ker se nam, če bomo še dolgo tiščali glave v pesek in se pretvarjali, da šolski sistem ni v krizi, lahko zgodi, da bomo čez nekaj let na čas šolanja na daljavo, ki nas danes tako moti, gledali z nostalgijo.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS. Leto 1976 v besedilu je leto mojega vstopa v šolo. Ki je danes skoraj takšna kot je bila takrat. Svet zunaj nje pa ni.
Comments