Raziskave, ki so preučevale tiste vzgojno–izobraževalne organizacije, ki so jih ocenjevalci na podlagi različnih kriterijev in standardov soglasno ocenili kot kakovostne in učinkovite, opozarjajo na nekatere njihove skupne značilnosti. V "odličnih" organizacijah so med elementi njihove organizacijske kulture globoko zakoreninjena naslednja temeljna prepričanja (po Owens, 2001):
Ne glede na to, kaj vse lahko šola dela, je njeno osnovno poslanstvo učiti: uspeh šole lahko merimo z napredkom znanja, spretnosti in stališč učencev.
Organizacija je dolžna zagotoviti primerno okolje za učenje in poučevanje.
Organizacijo je treba obravnavati celostno: delni poskusi zboljšav, ki so namenjeni potrebam le nekaterih učencev in prekinjajo enotnost pedagoškega programa, so obsojeni na neuspeh.
Najbolj ključna značilnost organizacij so osrednja stališča in vedenje zaposlenih, ne pa materialni dejavniki, kot so velikost knjižnice ali starost telovadnice.
Organizacija prevzema odgovornost za uspeh ali neuspeh svojih ljudi, zaposlenih in uporabnikov.
Učinkovita šola torej nudi učencem (učinkovit vrtec pa otrokom) maksimalno priložnost, njeni programi zajemajo pomembne vsebine in spretnosti, vodstvo vodi šolo energično in z jasno vizijo, učitelji doživljajo poslanstvo, vrednote, cilje in standarde šole kot svoje lastne ter imajo na razpolago ustrezne vire in pripomočke. Standardi in pričakovanja v učinkoviti šoli so visoki, šola pa prevzema odgovornost za svoja dejanja in enako pričakuje od svojih učencev. Owens (2001) je iz številnih raziskav povzel trinajst najpomembnejših značilnosti učinkovitih šol:
Demokratično vodenje in sprejemanje odločitev, ki omogočata šoli prevzeti odgovornost za reševanje izobraževalnih problemov.
Širša podpora okolice, ki zvišuje kapaciteto šole za prepoznavanje in reševanje izobraževalnih vprašanj, ter na eni strani spodbuja decentralizacijo, znižuje nadzorno in upravljavsko vlogo upravnih organov na državni ravni, na drugi strani pa zvišuje podporo in spodbuja šolo in njeno vodstvo k sodelovalnemu reševanju problemov.
Jasno, močno vodenje, tako s strani vodstva kot sestavljenih timov vodstvenih delavcev, učiteljev in drugih zaposlenih.
Stabilnost kolektiva, ki spodbuja razvoj močne, kohezivne šolske kulture.
Učni načrti, ki celostno obravnavajo izobraževalne potrebe učencev in jih spodbujajo k učenju.
Sistematično izobraževanje zaposlenih, ki upošteva organizacijske, pedagoške potrebe šole, osebne želje in potrebe zaposlenih.
Vključevanje uporabnikov (staršev), še posebno pri vprašanjih, ki se nanašajo na naloge, prisotnost, disciplino ...
Šole priznavajo učne dosežke.
Šole poudarjajo, da je čas pomemben dejavnik učenja in poučevanja.
Zaposleni sodelujejo pri načrtovanju, oblikovanju medosebnih odnosov, ki krepijo občutek enotnosti, spodbujajo iskanje novih, lastnih idej ...
Šole krepijo občutek skupnosti, reducirajo občutek odtujenosti med učitelji in učenci.
Jasni so skupni cilji in visoka, toda uresničljiva pričakovanja.
Šole skrbijo za red in disciplino, ki poudarjata pomen šole kot skupnosti ljudi, (učencev, učiteljev in drugih zaposlenih), ki jih družijo skupni cilji in želja po sodelovanju.
© Kristijan Musek Lešnik, 2006, 2013