Nekateri že vrsto let opozarjamo na vzorce, ki ustvarjajo narcisistične generacije ... Slovenka leta Nan Ninn Kozorog je v enem od svojih starejših blogov postavila še eno ogledalo: kaj se zgodi, ko se vase zagledano mlado bitje znajde na praksi v bolnico.
Kar nekajkrat in na nekaterih mestih sem že zapisal, da ena od večjih groženj za prihodnje zdravje slovenske družbe ni brezmejna permisivna vzgoja, ki je je zaradi različnih razlogov deležno vse več otrok ... veliko bolj uničujoče je, da otroci, ki prihajajo iz permisivnih družin, v vrtcih in šolah ne naletijo na drugačne vzorce, ki bi jim pomagali razvijati in prevzemati odgovornost za sebe in za svoja ravnanja, pač pa na okolje, ki zgolj dodatno utrjuje permisivne vzorce in vodi v razvoj egocentričnega narcizma. In to ne zato, ker vzgojitelji in učitelji ne bi želeli delati drugače, pač pa zato, ker jim zdravo vzgojno delovanje onemogoča poblaznel sistem. Sistem, ki je v svoji norosti spregledal, da termina "človekove pravice" in "otrokove pravice" ne bi smela pomeniti, da je nekaterim dovoljeno čisto vse na račun vseh drugih. Sistem, ki ga lahko peščica zlorablja do skrajnosti. Sistem, ki najbolj patološkim posameznikom omogoča zahtevati in dosegati, da se mora okolje prilagajati njim, ne pa oni okolju. Sistem, ki zdravi večini nalaga, da se mora uklanjati terorju različnih bizarnih zahtev. Dejstvo, da je v Sloveniji število otrok, ki so jih starši prepisali v drugo šolo, ker so bili žrtve nasilja, nekaj desetkrat večje od števila nasilnih otrok, ki so bili prisiljeni menjati šolo, je samo en od pokazateljev te patologije.
Tisto, česar marsikdo ni znal, želel in hotel razumeti, je preprosto dejstvo, da se bodo s permisivno vzgojo in brezmejnim pedocentrizmom (ki vodi v razvoj narcisizma) povezanimi izzivi, s katerimi se danes soočamo v šolah, najpozneje čez deset ali dvajset let srečevali v širši družbi. Razlika je le v tem, da se v šolskih letih še lahko ukvarjamo s preventivo in krepimo zdrave vedenjske in osebnostne vzorce; v poznejših letih ostane na razpolago le še veliko bolj zamudna in draga kurativa. Cene, ki jo bomo vsi skupaj plačevali za zapitek tistih, ki so se šli bizaren družbeni eksperiment z naslovom permisivna šola, bo visoka. Odgovornosti zanj ... ne bo pa prevzel nihče.
Nan Ninn Kozorog, Slovenka leta 2019 v svojem blogu iz leta 2018 z naslovom "Čila, stara" opisuje osebno izkušnjo s študentko v beli halji v bolnišnici: Povsem navaden dan v službi bele halje, jutranji kaos, kopica dela in vrvež. Za sestrskim pultom pa v vsej tej hektiki mirno sedi študentka, bodoča intelektualka. Ne pusti se motiti - kljub dejstvu, da je zasedla edini prosti stol v prostoru. Da se sestra, ki bi ji lahko bila mama, sklanja in izpolnjuje dokumentacijo stoje. Da se za njenim hrbtom drenja specialist, ki bi mu košček mize prišel prav. Ko jo prvič opozorim, da naj se drži svojih nalog (pri čemer ne omenim niti tega, da nekajurni prezgodnji odhod ni med njimi), dobim v odgovor tipično najstniško zavijanje z očmi. Ko čez nekaj minut ponovim prošnjo, kajti očitno sem bila preslišana, dobim suveren "Čilaj, stara". Vzvišeno in brez oklevanja. Nekaj, kar meni in mojim kolegom desetletje nazaj, ko smo stopali na pot zdravniškega poklica, ni prišlo na misel niti v najdrznejših sanjah. Poznali smo hierarhijo, spoštovali smo jo. (Nan Ninn Kozorog, Večer, 18.12.2018).
Ko sem danes ponovno prebiral njen zapis, sem se spomnil dela pisma, ki sem ga leta 2013 naslovil na takratnega šolskega ministra dr. Jerneja Pikala. Takole sem mu napisal takrat:
Načrtovalci devetletke so spregledali, da otrokom prijazna šola ni razpuščena, pač pa zahtevna šola, ki otroku pomaga razviti vse potenciale in ga uči odgovornosti. Namesto tega je devetletka pod krinko »otrokovih pravic« šole preplavila s skrajno permisivnostjo. (Pri tem seveda ni nič narobe z otrokovimi pravicami – so svete in jih je treba brezkompromisno varovati –, napačen pa je pristop, ki otrokom razlaga tako abstrakten pojem na način, ki ga ne morejo razumeti, obenem pa jih ne usmerja k učenju odgovornosti.) Ko sem pred dnevi bral ugotovitev razvojne psihologinje dr. Ljubice Marjanovič Umek, da »nam permisivna vzgoja močno meša štrene« (Planet siol.net, 7. 10. 2013), sem se čudil, zakaj govori zgolj o permisivni vzgoji v družinah: problem slovenske družbe ni toliko permisivna vzgoja v družinah, kot to, da otroci, ki prihajajo iz permisivnih družin, v šolah ne naletijo na drugačne vzorce, ki bi jim pomagali razvijati in prevzemati odgovornost za sebe in za svoja ravnanja, pač pa na okolje, ki zgolj dodatno utrjuje permisivne vzorce in vodi v razvoj egocentričnega narcizma.
S tem ko je šolnikom zavezala roke, je šolska reforma najbolj agresivnim staršem in učencem omogočila nebrzdano poseganje v njihovo strokovno avtonomijo in omogočila, da se lahko skoraj vsak vtika v njihovo strokovno delo. Nemoč šolnikov v okolju, v katerem je bila njihova strokovna avtoriteta sistematično razgrajevana in njihov ugled sistematično degradiran, ni nobeno presenečenje: kako naj starši in učenci spoštujejo učitelje in jim zaupajo, če jim ne zaupa in jih ne spoštuje šolski sistem in jih vedno bolj omejuje in nadzira. Kombinacija nekritične permisije in dušenja strokovne (posebno vzgojne) avtonomije šolnikov je privedla do povampirjenega pedocentrizma, ki je na vrh piramide postavil učenca, malo pod njega starše, dosti nižje ravnatelje, potem pa daleč nič do globokega brezna, v katerega je danes pahnjen učitelj. Osnovna šola je postala prostor, v katerem velikokrat ne obvelja moč argumentov, pač pa argumenti moči; ko ni pomembno, kaj je prav, temveč kdo bo koga. Postala je bojišče, na katerem nekateri učenci in starši redno preizkušajo, do kod lahko posegajo v strokovno avtonomijo šol in šolnikov, šolniki pa se nenehno umikajo kot vojska, ki zavojevalcem prepušča vedno več svojega ozemlja, ker jih v bitkah, kjer so vloge popolnoma sprevržene, vedno in dosledno dobijo po glavi.
Minister Jernej pa nič.
Nan Ninn Kozorog je svoj zapis iz leta 2018, ki ga je vredno prebrati, zaključila z razmišljanjem: "Čilaj, stara," bi rekla današnja mladina, ob kateri se res že zapisujem med fosilne starostnike. Sama pa lahko rečem le "čilaj, moderna družba," ki nam na trg delovne sile in socialnih odnosov pošiljaš takšne dvajsetinnekajletnike. Ne vseh, a vedno večjo večino. In se sprašujem, kdo bo čez dvajset, trideset let prevzemal odgovornost za napake v službah, kdo prevzemal dodatne delovne ure ali dodatnih nekaj bolnikov, ko bomo stare, nepermisivne generacije začele odhajati. Ali pa bo morda takrat zavijanje z očmi vendarle dobilo status olimpijskega športa.
Malo višje sem zapisal, da bo cena, ki jo bomo vsi skupaj plačevali za zapitek tistih, ki so se šli bizaren družbeni eksperiment z naslovom permisivna šola, zelo visoka.
Ko sem na ta problem opozarjal leta 2013, si minister dr. Jernej Pikalo ni vzel časa. Vlak je šel naprej.
Vem, da odgovornosti za stroške bizarnega družbenega eksperimenta ne bo prevzel nihče. Da ne bo šlo v pozabo, se mi vendarle zdi prav spomniti: vsaj dvakrat je bil strojevodja tega vlaka dr. Jernej Pikalo. Vsak dvakrat je imel priložnost narediti kaj. In vsaj dvakrat ni naredil nič.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020