Zakaj sem odstopil z mesta namestnika predsednika Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje in kakšno zvezo ima moj odstop z novonastalo delovno skupino za Belo knjigo ter z neprimernim tvitom državnega sekretarja dr. Jerneja Štromajerja
Odločitev o odstopu sem sprejel 15.1., ko je minister dr. Jernej Pikalo ob sestavljanju delovne skupine za novo Belo knjigo naredil tisto, kar danes velik del strokovne javnosti upravičeno razume kot klofuto tako tistim, ki v tej državi vsak dan delajo v vrtcih in šolah kot tistim, ki se ukvarjajo s sistemskimi vprašanji vzgoje in izobraževanja.
Dokončno me je v odstop prepričalo dogajanje na seji Strokovnega sveta dne 16.1.
Ministru ne želim odrekati pravice, da po svoji volji izbira in imenuje člane svojih delovnih teles. Pričakujem pa, da to počne z odgovornim odnosom do vseh udeležencev vzgoje in izobraževanja. V skupini, ki jo je zbral, je nekaj ljudi, ki jih visoko cenim. Ne morem pa mimo dejstva, da je v njej le malokdo, ki bi se ukvarjal s šolskim sistemom in ga celovito razumel po vsej vzgojno izobraževalni vertikali. Pri tem se mi ne zdi vprašljiv le odnos ministra do vrtcev, šol in širše strokovne javnosti, pač pa tudi do članov tako oblikovane skupine. Še posebno, ker se je istočasno, ko je nastajala ta skupina, brez tehtne analize ali čakanja na njene ugotovitve rokohitrsko v šolski prostor vgrajevala še ena v nizu parcialnih rešitev, zgolj zato, ker je predmetni sklop Aktivno državljanstvo vsebinsko blizu ministru.
Drugi povod za moj odstop je dogajanje na seji Strokovnega sveta dne 16.1.2020, na kateri sem predlagal sprejem sklepa, s katerim bi to najvišje strokovno telo na področju izobraževanja v državi apeliralo na vodilne funkcionarje šolskega ministrstva, da v komuniciranju z javnostjo vzdržujejo visoko raven komunikacijske kulture in se izogibajo sporočilom, ki so lahko razumljena kot nedostojna ali žaljiva. Trdno namreč verjamem, da za funkcionarje šolskega ministrstva ne morejo veljati nižji standardi komunikacije in kulture dialoga kot jih vsak dan pričakujemo in zahtevamo od šolarjev in učiteljev v šolah.
Načeloma ni stvar Strokovnega sveta, da se opredeljuje do posameznih ravnanj političnih funkcionarjev. Razen v okoliščinah, ki so tako izjemne, da ne le dopuščajo, pač pa tudi zahtevajo, da Strokovni svet proaktivno odigra svojo vlogo najvišjega strokovnega organa na področju izobraževanja v državi. Kako naj kot družba od otrok in mladih pričakujemo visoko raven strpnosti, kulture dialoga, spoštovanja sočloveka, vrednot sobivanja in vrlin aktivnega državljanstva, če se najvišji strokovni organ v državi ne zmore oglasiti ob posameznih ravnanjih, ki so v nasprotnem duhu?
Moja odločitev o odstopu se ni zgodila čez noč. Tlela je dlje časa z vsakim novim opažanjem, da postaja Strokovni svet RS za splošno izobraževanje iz najvišjega svetovalnega strokovnega organa na področju izobraževanja vse bolj degradiran na raven organa, ki zgolj potrjuje predložene dokumente in paragrafe. Verjamem, da je k tej degradaciji v veliki meri prispevala odsotnost proaktivnosti in številne zamujene priložnosti. Prepričan sem, da bi se strokovni svet lahko večkrat oglasil o pomembnih vprašanjih na področju vzgoje in izobraževanja in s tem okrepil svojo integriteto. Včasih bi se moral.
Članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje se iskreno zahvaljujem za izjemno priznanje, ki ste mi ga izkazali pred leti, ko ste me izbrali za namestnika predsednika. Imenovanje s strani tako ugledne družbe cenjenih kolegov sem razumel kot resno odgovornost in zavezo, da s svojim ravnanjem po najboljših močeh prispevam k ugledu in integriteti tega pomembnega organa. Verjamem, da prav to počnem tudi s svojim odstopom.
S spoštovanjem,
dr. Kristijan Musek Lešnik
