Bojim se, da se bodo tisti, ki se ukvarjajo z vprašanjem načetega duševnega zdravja otrok in mladih, težko uspeli ubraniti skušnjavi, da bi s prstom pokazali na najbolj priročnega krivca in se vprašali zgolj »kaj se je dogajalo v času epidemije covid-19«, da se nam po njej dogaja upad na področju duševnega zdravja otrok in mladih. Ker sem prepričan, da bi se morali, če bi želeli res narediti kaj za njihovo duševno zdravje, v resnici vprašati: »Kaj se je dogajalo že kar nekaj časa pred epidemijo, da so bili otroci in mladi v tem neprijaznem obdobju času tako občutljivi, njihovo duševno zdravje pa tako ranljivo."
Pred dnevi so po Sloveniji zaokrožili podatki zadnje raziskave "Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (HBSC 2022)", ki jo je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje. Primerjava podatkov iz obdobij pred in po pandemiji covida-19 je pokazala na zvišanje odstotka mladostnikov v starosti 11, 13, 15 in 17 let s povišano verjetnostjo depresije.
Za nekatere je stvar preprosta - na prvo žogo je najlažje pokazati s prstom na pandemijo. Ampak … včasih najbolj priročen odgovor ni nujno najboljši. Ali pa edini pravi. Ali so res vzroki za to, kar danes opažajo vzgojitelji, učitelji, ravnatelji in vsi drugi, ki se ukvarjajo z otroki, zgolj v epidemiji? Kaj pa, če so v resnici globlji, predvsem pa veliko bolj blizu? Kaj, če najbolj priročen in vabljiv odgovor v resnici pozornost usmerja stran od pravih odgovorov? In bodo zaradi njega tisti, ki v tem trenutku najbolj intenzivno iščejo rešitve za zrahljano duševno zdravje otrok in mladih »zdravilo« iskali na napačnem koncu?
Prvi razlog za previdnost bi moral biti že ta, da se v resnici »epidemija« znakov anksioznosti in depresije med otroki in mladimi ni zgodila nenadoma … v Sloveniji je bilo (na podlagi iste raziskave NIJZ) že pred leti očitno, da se nekaj resnega dogaja z duševnim zdravjem otrok in mladih in da med njimi pojavnost znakov anskioznosti in depresije narašča bolj izrazito kot v drugih državah. Vem, ker sem natančno o tem že pisal in govoril pred desetletjem. Pa takrat očitno to ni bila tema, ki bi pritegnila medije in odločevalce.
Kar se tiče nekaterih drugih morebitnih razlogov … pa velja prebrati članek Decline in Independent Activity as a Cause of Decline in Children’s Mental Well-being: Summary of the Evidence (Gray, Lancy, Bjorklund; The Journal of Pediatrics, 2023).
V članku avtorji (ki niso kdorkoli, pač pa ugledni strokovnjaki na področju psihologije in otrokovega razvoja) opozarjajo, da bi bilo treba vzroke za porast duševnih stisk med otroki in mladimi iskati (tudi) v izrazitem upadu pri možnostih za samostojne aktivnosti brez poseganja in nadzora odraslih. Opozarjajo, da obdobje upadanja duševnega zdravja mladih sledi desetletju in več izrazitega upadanja možnosti/priložnosti za samostojne dejavnosti (predvsem igro) otrok. Opozarjajo, da prav samostojne dejavnosti in igra pomembno vplivajo na otrokovo duševno zdravje, doživljanje sreče in zadovoljstva ter krepitev psihološke odpornosti in pišejo, da bi se bilo treba več pogovarjati o tem, ali in koliko je k povečanju težav in stisk med otroki in mladimi prispeval prav upad proste in samostojne igre. Prav igra je namreč tista dejavnost, s katero otroci razvijajo notranje interese in veščine, se učijo sprejemati odločitve, reševati težave, krepiti samonadzor, upoštevati pravila; uravnavati svoja čustva, sklepati prijateljstva, enakovredno sobivati in sodelovati z drugimi in pri njej nenazadnje doživljajo veselje in zadovoljstvo. Z krnjenjem časa za to dejavnost (pretiran nadzor in poseganje v igro, krčenje časa za igro na račun šolskih in obšolskih dejavnosti, helikoptersko zaščitništvo in še kaj), zlasti pa z zmanjševanjem priložnosti za prosto in nenadzorovano igro otrok, zlasti za igro na prostem z drugimi otroki, se otrokom v resnici odvzema priložnosti za razvijanje teh ključnih veščin, ki so temelj duševnega zdravja in psihološke odpornosti – kar se lahko še toliko bolj kot sicer izrazi prav v časih velikih izzivov in preizkušenj, kakršna je bila pandemija covida-19.
Za konec se vračam k začetku: bojim se, da se bodo tisti, ki se danes pri nas najbolj intenzivno ukvarjajo z vprašanjem načetega duševnega zdravja otrok in mladih, težko uspeli ubraniti skušnjavi, da bi s prstom pokazali na najbolj priročnega krivca in se vprašali »kaj se je dogajalo v času epidemije covid-19«, da se nam zdaj dogaja upad na področju duševnega zdravja otrok in mladih. Kaj pa, če je bolj pravo vprašanje: »Kaj se je dogajalo že kar nekaj časa pred epidemijo, da so bili otroci in mladi v tem neprijaznem obdobju času tako občutljivi, njihovo duševno zdravje pa tako ranljivi. (Mimogrede, verjetno bi bilo dobro, če bi se nekaj podobnega vprašali tudi, ko govorimo o duševnem zdravju v populaciji nasploh.)
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2023