Nekateri pri nas zahtevajo finsko šolo, norveški standard in švedske protikoronske ukrepe. Takoj podpišem. Ni mi pa jasno, kako nameravajo v Slovenijo naseliti nekaj milijonov skandinavcev, da se nalezemo njihovih navad, odgovornosti in delovne etike. Ker če jih bo le milijon, se bodo prej oni nalezli naših navad, potem pa ne bo nič drugega, samo namesto dveh milijonov bomo v tej državi jamrali trije milijoni.
Skandinavski modeli izobraževanja, socialne države in še česa temeljijo na nekajstoletni tradiciji protestantske etike, en od njenih stebrov je pa ponotranjen občutek osebne odgovornosti, ki ga gradijo od mladih nog in vrtca naprej - ne kako se izogniti odgovornosti, pač pa kako jo sprejeti. Temelj njihove socialne države je solidarnost, skrb za druge, ne za svojo lastno rit, ker razumejo, da je takrat, ko gre bolje vsem - tudi najšibkejšim -, bolje tudi meni.
V nadaljevanju bom grobo posploševal, ne mi zamerit in se ne obešat na vsako besedo.
Finski šolski sistem je rezultat visokega družbenega zaupanja v učitelje in visoke avtonomije, pa še marsičesa - ne da se ga prenesti v prostor, kjer vlada temeljno nezaupanje v učitelja, ki ga je treba nenehno nadzorovati, komentirati in se vtikati v njegovo delo. Veliko vode bo preteklo pod savskim mostom, preden bi lahko pri nas sanjali o podobnem.
Norveški standard in socialna država sta rezultat nafte, vzajemnega občutka družbene odgovornosti in solidarnosti, pa tega, da hodijo na delo delat, ne pa v službo. Ne pravim, da pri nas velik del ljudi ne gara. Ampak na Norveškem parkirišča pred trgovskimi centi (pojdite kdaj v BTC) v dopoldanskih urah niso polna. Nafte (na srečo) nimamo pod sabo, preden bomo razvili drugačen odnos do dela in odgovornosti bo pa tudi preteklo mnogo vode pod savskim mostom.
Najbolj aktualni so v zadnjem času glasovi o švedskih protikoronskih ukrepih. Le da tisti, ki najbolj glasno govorijo o njih, pozabljajo, da se švedski ukrepi dogajajo v švedski družbi, kjer je prisotna neprimerno višja solidarnost, odgovornost in zaupanje v državo in oblasti kot pri nas. Švedi sami opozarjajo, da njihov model priporočil deluje (če deluje) zato, ker so ljudje vajeni spoštovati priporočila - pri nas imamo pa cela gibanja tistih, ki tolmačijo da priporočila niso zakoni in jih zato ni treba spoštovat. Razmišljanje, da bi švedski model priporočil pri nas lahko deloval, je sicer prijazno, pa obenem do konca romantično naivno. Ne, ne bi. Ker tam živijo Švedi z njihovo zgodovino, tradicijo in navadami, pri nas pa ljudstvo, ki so se mu stoletja upiranja vsakokratni oblasti globoko zažrla pod kožo. Pričakovati, da bi med ljudmi, ki jim je iskanje načinov kako izigrati predpise in zakone in kazati odpor do vsega kar diši po oblasti tako globoko v krvi, lahko pričakovali resen in odgovoren odnos do priporočil, je pa iluzija. Mogoče privlačna in uporabna za dnevno rabo zlivanja gnojnice čez oblast; ampak je še vedno iluzija.
Jutri ne bomo imeli finske šole, norveškega standarda in švedkih protikoronskih ukrepov, pa če še tako pišemo Božičku in Dedku Mrazu. Ker tam živijo Skandinavci, tukaj smo pa mi. Ali se bomo kdaj približali tistemu, kar nas pri njih privlači, je pa odvisno predvsem od tega, kaj bomo počeli. Če bomo otroke počasi začeli učiti prevzemati odgovornost, zaupati, biti pogumni in empatično solidarni, lahko pričakujemo kak premik. Če bomo pa še naprej - ne da bi razumeli, da nas otroci gledajo in ponotranjajo naše vzorce - še naprej trenirali jamranje in upiranje vsaki stvari samo zato ker je upiranje kul (ja, nekaterim rečem se je treba upret, ampak čisto vsemu pa res ne), ne rabim nobene Babe Vange in Nostradamusa za napoved, da bodo imeli Finci, Norvežani in Švedi čez desetletja takšne šole, standard, socialno državo in ukrepe, kot si jih bodo pridelali; mi pa prav tako. Samo da bo takrat razkorak še večji kot je danes. Lahko gremo pa tudi v drugo smer. Ampak ta se začne tam, ko se mora vsak usesti sam s sabo in si priznat, da s kazanjem na druge in zahtevanjem, da začnejo stvari početi drugače ne bo nič, dokler ne bo začel stvari početi drugače sam pri sebi. To je pa za nas najtežji korak. Tisti, za katerega se zdi, da ga ob vsem, kar se pri nas dogaja v zadnjih mesecih, letih in desetletjih, najbolje opisuje naslov filma s Tomom Cruisom v glavni vlogi. Pa ne mislim Top Gun, pač pa Mission Impossible.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
Comments