So maske na šolskih hodnikih pedagoški kriminal oziroma Kako sem postal ovca ...

Jutri se začne novo šolsko leto, prvo novo šolsko leto po izbruhu pandemije in prvo, v katerega vsi skupaj vstopamo, ne da bi bili čisto prepričani, kako bo potekalo.

Nimam se za človeka, ki bi o svoji stroki vedel vse, nekaj pa lahko z gotovostjo napovem: to, kako se bodo otroci počutili, kadar si bodo na šolskih hodnikih nataknili maske, ne bo odvisno samo od mask – vsaj toliko bo odvisno od tega, kaj o teh maskah poslušajo od odraslih. V prvi vrsti svojih staršev.

Ker se šolsko leto začenja po tradicionalni slovenski navadi: z razklanostjo. Le da so namesto tradicionalnih tem kot so partizani in domobranci vir razklanosti po novem maske. In se ljudje po spletnih omrežjih namesto na podlagi tega, na kateri strani bratomornega časa se je znašel čigav praded zmerjajo z ovcami in mnogimi dosti manj prijaznimi zmerljivkami zaradi stališč do nošenja mask. Ker so maske v šolah zadnji hit kulture podpihovanja narodne razklanosti. Pardon, ne maske v šoli vsevprek, ker jih v učilnicah ne bo nihče nosil; pač pa občasne maske v skupnih prostorih,

Eni v tem vidimo skrb za zdravje v okoliščinah, ko nihče ne zna napovedati, kaj se bo v prihodnjih tednih in mesecih dogajalo v zvezi z virusom, še posebno ko se mu bodo pridružila sezonska prehladna obolenja, pozneje pa še gripa; drugi v tem vidijo korakanje v totalitarizem, nasilje nad otroki in organiziran pedagoški kriminal.

Ker so nekateri prebrali, da sem med tistimi 67 ljudmi, ki so sodelovali pri pripravi organizacijskih modelov in priporočil za šole, sem v njihovih očeh nemudoma postal ovca in podpornik totalitarizma. Ne briga jih, kako sem sodeloval, kaj sem povedal in kaj od mojih predlogov je vključeno v te modele in priporočila. Tako kot jih ne zanima za kogar koli od ostalih sodelujočih. Oni že vedo. In bruhajo svoj žolč. Ker oni pa že vedo, da se dogaja pedagoški kriminal. Ker so maske v šoli točno to: pedagoški kriminal. Ki posegajo globoko v bio-psiho-socialno integriteto otrok in jih degradirajo.

Ne verjamem, da so kirurške maske za kogar koli prijetne. Tudi mene motijo; nekatere bolj, druge manj. A ko gre za začasno nošenje mask pri otrocih v času epidemije so moja stališča podobna tistim, ki jih je zapisala dr. Eileen Kennedy-More (klinična psihologinja in avtorica priročnikov za starše). V zvezi za aktualno debato ZA in PROTI maskam se mi zdi najpomembnejši tisti del njenega zapisa, v katerem odraslim polaga na srce: če smo v zvezi z nošenjem mask mirni in pozitivni, bodo tudi otroci bolj mirni; če s svojimi odzivi sporočamo »To je strašno. To je neznosno. Tega ne smemo trpeti.« na otroke prelagamo dodatno breme. Povezava na njen celoten zapis v reviji Psychology Today je tu: https://www.psychologytoday.com/us/blog/growing-friendships/202007/top-5-parent-concerns-about-kids-wearing-masks-0

To niso stališča ovce. To niso stališča prodane duše, ki brezbrižno opazuje pedagoški kriminal in korakanje v totalitarno družbo. Pač pa besede strokovnjakinje z dolgoletno klinično prakso.

Jaz ji zaupam. In mnogim drugim.

O maskah vem manj kot o psihologiji, samo toliko, kot lahko preberem v medijih. Niso moje strokovno področje. Lahko le zaupam tistim strokovnjakom, ki jih priporočajo. Ali jim pa ne zaupam – kot jim očitno ne del mojih sodržavljanov na družbenih omrežjih. Sicer si mislim svoje o argumentih tistih, ki me na eni strani prepričujejo, da so maske nesmiselne, ker je virus tako majhen, da prosto prehaja skozi njih, po drugi strani pa, da maske zadržujejo ogljikov dioksid (katerega molekule so seveda manjše od virusa). In potem pridemo do točke, ko se o maskah ne razpravlja več na podlagi argumentov in preverljivih raziskav, pač pa na podlagi osebnih verovanj. Ko pridemo na teren verovanj, pa argumenti in podatki tako ali tako potegnejo krajšo, na dan privrejo čustva, pesti se stisnejo, palice pa začnejo udarjati. Takole kot je v še enem od svojih pronicljivih besedil zapisal Žiga Vavpotič: »Vseeno pa opazujem v zadnjem času fenomen, da drugačnost histerično terja svoj prav. Po moje ali ne bo nič. Dva pregova. Dva svetova. Radikalno. Ostro. Na gobec, na Twitter, z orožjem….«

Razumem, da v poplavi informacij in dezinformacij, kjer je včasih težko ločiti verodostojne od lažnih novic, starši zaupajo različnim virom. Zato eni v maskah vidijo začasno nujno zlo, drugi pa pedagoški kriminal. Ob vseh negotovostih in nejasnostih okrog virusa in epidemije zlahka razumem, ene in druge. Priznam, da bolj tiste, ki sprejemajo maske v šolah kot začasno nujno zlo nekoliko bolj kot tiste, ki jih skrbi, da se z maskami otrokom izvaja degradacija in poseganje v bio-psiho-socialno integriteto otrok (ne delim njihovega strahu, lahko pa razumem, kaj jih skrbi).

Ne razumem pa tistih, ki te skrbi in strahove podpihujejo s kvazi-strokovnimi argumenti in pri tem po za nameček zlorabljajo mojo stroko (psihologijo), da je njihovo strašenje še bolj učinkovito, svoje početje pa opravičujejo s tem, da gre za otroke. Malo morgen. Če bi jim šlo za otroke, bi tistim staršem, ki jih skrbi, kako se bodo otroci počutili, ko si bodo občasno na šolskih hodnikih nataknili maske, poskušali pomagati z nasveti, kako svojim otrokom olajšati življenje v šoli. Ne pa, da prilivajo olje na njihove pomisleke, skrbi in strahove, ki jih del staršev že prenaša na otroke.

Da niti ne govorim o njihovi odgovornosti za to, da se bodo v nekaterih učilnicah po slovenskih šolah šolarji začeli deliti na tiste, ki si bodo občasno na hodnikih nataknili maske in one ki si jih ne bodo. Čisto nič ne dvomim, da bodo tisti, ki danes najbolj hujskajo in strašijo, hitro našli teflonsko pojasnilo in odgovornost za morebitno zmerjanje z ovcami in bedaki na šolskih hodnikih prevalili na kogar koli, ki jim bo v tistem trenutku prišel priročno prav. Pa še na roko jim bo šlo, če bo v šolah kaj več vrstniškega nasilja, ker bodo še to lahko obesili tistim, ki jih (nas) že danes obkladajo z ovcami.

Prav zanimivo se mi zdi, kako del javnosti vodi prepričanje, da so maske v šolah stvar pritiska farmacevtskih lobijev in drugih finančno/politično/ideoloških interesov (ne pravim, da je to nemogoče, ker je jasno, da ima kapital svoje interese), obenem se pa ne vprašajo po morebitnih interesih tistih, ki jih najbolj gromoglasno strašijo pred maskami in ukrepi v šolah.

Razumem, da je marsikomu epidemija krepko zarezala v siceršnje poslovanje s šolami, ki se pri marsikom ne bo moglo vrniti na zeleno vejo, dokler bodo v šolah veljali Covid ukrepi. Tako kot vsem skupaj v državi jim želim, da bi se stanje čim prej vrnilo v normalno in da bi lahko spet opravljali svoje delo. Ne verjamem pa, da gre čisto vsakemu, ki pod parolo, da gre za otroke, straši z maskami in podpihuje starše, zares samo za otroke, ne pa pri nekaterih tudi za željo po čim prejšnji vrnitvi pogače v katero so zarezali protikoronski ukrepi, ali pa za nov poslovni model in odpiranje novih tržnih niš – ljudem, ki jih najprej prestrašiš, je pač lažje prodajati »zdravila« za njihove strahove. In tisti, ki v tem vidijo zgolj strategijo farmacevtskih firm, se po mojem mnenju krepko motijo.

Nič ni narobe, če na stvari gledamo različno. Bi si pa želel, da se znamo o različnih gledanjih pogovarjati korektno in strpno - takrat ko se strinjamo in takrat ko se stališča in izkušnje razhajajo. Nič ni narobe, če se mnenja krešejo, dokler se znamo pogovarjati in poslušati, ravno takrat nam lahko uspe najti rešitev, ko bo še boljša od tiste, ki se ta hip zdi prava tebi ali komu drugemu. Zahtevati svoj prav samo zato, ker sem prepričan, da kje svet točno tak kot ga vidim in čutim, pa ne vodi tja. Užaljenost in togota, ker drugi razmišljajo drugače tudi ne.

Predvsem pa v tem trenutku zmerjanje okrog mask dela največjo škodo otrokom, ki bodo jutri šli v šole.

Kako lahko je reči »Za otroke gre«.

Še posebno tistim, ki se nikdar ne znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati množico informacij (včasih tudi nasprotujočih si), potem pa izluščiti tisto rešitev, ki bo najbolj optimalna in najbolj pozitivna za največji delež za približno 250.000 otrok in mladostnikov, ki gredo jutri v šole.

Še posebno tistim, ki zatrdno vedo, da jim je jasno vse o vsem.

Nekateri pravijo, da je v tem trenutku znak poguma upreti se in tuliti proti vsemu.

Malo morgen. V tem trenutku se mi zdi znak poguma podpisati se pod priporočila za delo v šolah z vnaprejšnjim zavedanjem, da boš zato za del ljudi postal priročen predpražnik in pljuvalnik. Zato sem hvaležen vsakomur od tistih drugih 66, ki so zadnje mesece pripravljali modele in priporočila z željo, da se 1. septembra začne čim bolj normalno šolsko leto in da se čim prej vrne šola brez omejitev, ki jih je prinesla epidemija. S težkim bremenom zavedanja odgovornosti do otrok, učiteljev in staršev in razumevanja. In zavedanjem, da bomo za ene dežurni krivci, pa kakor koli se že obrnejo stvari in šolsko leto. Zadnje dni vsak, ki govori o maskah, ZA ali PROTI njim, govori o "dejstvih". Meni se zdita v tem trenutku pomembni le dve dejstvi. Maske v šolah so dejstvo. Kar koli si že o njem mislimo. Virus je pa tudi dejstvo. Kar koli si že o njem mislimo.

Kako se bodo v šolah počutili otroci in kako bodo preživeli šolsko leto, je pa odvisno od nas. Zdi se ji skrajni čas, da začnemo razmišljati o njih, ne pa da se zmerjamo zaradi naših stališč in naše travme prenašamo nanje.

Ker gre v resnici za otroke. Ne pa zato, kdo od nas bo drugega ozmerjal z večjo ovco.

PS. O sebi sem v zadnjih dneh prebral marsikakšno besedo in marsikakšen pridevnik. Tudi od ljudi, ki sem jim še pred časom prisojal več kulture dialoga. Preprosto zato, ker po njihovem mnenju ne tulim njihove »resnice«, da so maske pedagoški kriminal. Takole sem zapisal v enem od takšnih pogovorov:

Osebno sem v to, da danes nekaj vem o moji stroki (pa se še vedno zavedam, da marsičesa ne vem) vložil toliko napora in časa, da cenim strokovno znanje in trdu ljudi v drugih strokah. Ne samo znanje, tudi izkušnje so me naučile, da je na različnih področjih vredno zaupati ljudem, ki imajo strokovno znanje s tistih področij.

V letalo sedem v dobri veri, da so ga konstruirali inženirji, ne frizerji in da ga pilotira pilot, ne psiholog ... to mi daje zaupanje, da me bosta pilot in letalo prepeljala tja kamor želim priti v enem kosu. Avto peljem na servis k mehaniku, po možnosti usposobljenem za mojo znamko, ne k fizioterapevtu. Ko me zategne išias grem k fizioterapevtu, ne k avtomehaniku. Ko zbolim, grem k zdravniku, ne k moji zborovodkinji; ko hočem peti pa k zborovodkinji, ne k moji zdravnici (pa četudi sama poje v pevskem zboru). In tako naprej ... tako sem se navadil in doslej mi je (upam si reči) takšno razmišljanje in zaupanje v znanje različnih ljudi, ki so tako in drugače sekali moje življenje, pripeljalo dlje, kot bi me, če bi meso nabavljal pri mizarju, pohištvo pa od vrtnarja.

Tako jaz pač gledam na te stvari ... in ker vem o medicini in epidemiologiji veliko premalo, da bi si upal komur koli soliti pamet o tem ... v trenutku epidemije zaupam zdravnikom in epidemiologom. Kljub temu, da vem, da so le ljudje, ki so po definiciji lahko tudi zmotljivi (tako kot moj avtomehanik, zborovodkinja, brivec, mesar, idr.), so me izkušnje naučile, da je ljudem, ki imajo neko strokovno znanje, bolj smiselno zaupati kot se jim posmehovati.

V življenju mene in moje otroke omejuje vrsta stvari, ki si jih nisem izmislil. Danes smučam s čelado na glavi, ko sem bil mulc, nisem. Omejuje me. Jo pa imam na sebi, ker razumem, da ni brez veze in me varuje. Moji otroci so na zadnjih sedežih avta privezani, ko sem bil mulc, sem leže spal zadaj. Pas jih omejuje. Sem jih pa (dokler niso začeli sami) privezoval, ker sem razumel, zakaj. Na semaforju stojim pri rdeči luči tudi če levo in desno ni nikogar. Omejuje me. Ga pa upoštevam, ker razumem, zakaj je tam.

Maske. Zoprne so mi in jih sovražim. Ker me omejujejo. Si jih pa nataknem, ker zaupam, da s tem morda nekaj malega prispevam k temu, da se en člen v verigi prenosa virusa rahlo prekine in bo zato kakšen človek manj fasal virus.

Bi rad, da bi bili mulci v šolah ves čas brez mask? Ja, bi. Tako kot si želim mir na svetu, pa nobenega nasilja nad otroki, pa nobene eksplozije, ki bi podrla četrt Bejruta - ampak na te reči ne morem vplivat. Lahko pa v svojem mikrosvetu vplivam na preventivo. Obenem mi pa ne pade na pamet, da bi se delal, da epidemije ni in da njeno širjenje ni odvisno od zaščitnih ukrepov.

© Kristijan Musek Lešnik, 2020

PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)