Z vidika praktične izvedbe lahko veliko večino vseh samoevalvacijskih projektov v vzgojno–izobraževalnih organizacijah razdelimo v dve veliki skupini, ki kombinirata dva temeljna pristopa: notranje poročilo in vzgojno–izobraževalne indikatorje.
Samoevalvacija na osnovi lastnih potreb in vprašanj
Organizacija izhaja iz lastnih potreb in želja.
Značilnost: Osnovna značilnost tega pristopa je, da organizacija izhaja iz lastnih potreb in želja, ko načrtuje samoevalvacijo. Zastavlja si vprašanja, za katera sama presodi, da so ustrezno povezana s kakovostjo njenega dela, procesov in postopkov. Ta pristop v večji meri povzema osnovni princip samoevalvacije, kot se je uveljavil v poslovnem svetu, torej potrebo po tem, da pobuda za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti, ter izbor področij, ki naj bi bila ključna za kakovost, izhajata iz same organizacije.
Za to obliko samoevalvacije se prej odločajo organizacije v decentraliziranih vzgojno–izobraževalnih sistemih, ki omogočajo in spodbujajo avtonomnost posameznih organizacij.
Ta oblika samoevalvacije omogoča prepoznavanje močnih in šibkih področij organizacije, njen temeljni namen pa je zagotavljanje kakovosti.
Prednosti: Temeljna prednost te samoevalvacije omogoča organizaciji visoko stopnjo avtonomije. Organizacija svobodno odloča, kdaj in kako bo izvedla samoevalvacijo. Na osnovi svojih lastnih potreb in problemov, ki jih prepozna sama, sprejema odločitve. Ta oblika samoevalvacije omogoča visoko stopnjo prožnosti in sprotnega prilagajanja vprašanjem, ki se pojavijo med samim potekom samoevalvacije. Hkrati organizacija sama izbira in načrtuje metode za zbiranje pomembnih podatkov v okviru samoevalvacijske raziskave.
Pomanjkljivost: Ta oblika samoevalvacije zahteva predanost vseh skupin, ki so vpletene v samoevalvacijo. Če ni predanosti, je lahko samoevalvacijski proces obsojen na životarjenje v ozkem krogu posameznikov. Njegov vpliv na kakovost organizacijskih procesov in postopkov je šibak.
Od oseb, ki koordinirajo projekt (skupina za samoevalvacijo) zahteva ta oblika samoevalvacije veliko predanosti in tudi znanja (zato je, še posebno, ko se organizacija prvič loteva projekta samoevalvacije, smiselna pomoč zunanjega svetovalca, ki že ima take izkušnje).
Samoevalvacija na osnovi določenih kazalnikov kakovosti
Značilnost: Osnovna značilnost tega pristopa je možnost, da organizacija izhaja iz vnaprej opredeljenih kazalnikov kakovosti, ko načrtuje samoevalvacijo. Kazalniki kakovosti so običajno opredeljeni širše (na primer na nacionalnem nivoju), opredeli jih določen strokovni organ ali skupina, zajemajo ključna področja, ki naj bi odločilno vplivala na kakovost procesov in postopkov v organizaciji.
Za to obliko samoevalvacije se pogosteje odločajo organizacije v centraliziranih vzgojno–izobraževalnih sistemih (nekatere države zahtevajo od šol redne samoevalvacijske raziskave, ki naj zajamejo predpisane indikatorje kakovosti) ali organizacije, ki potrebujejo vnaprej pripravljen seznam indikatorjev kakovosti, ker še nimajo lastnih izkušenj s samoevalvacijo.
Samoevalvacija na osnovi določenih kazalnikov kakovosti omogoča preverjanje, ali organizacija izpolnjuje neke določene kriterije, njen temeljni namen pa je nadzorovanje oziroma ugotavljanje kakovosti.
Prednosti: Temeljna prednost te samoevalvacije je možnost, da zunanji organ ali skupina organizaciji vnaprej posreduje vsebinski okvir z izbranimi področji kakovosti, pogosto pa tudi konkretne metode za izvedbo samoevalvacijske raziskave. Organizacijam, ki imajo malo ali nič izkušenj s samoevalvacijo, lahko možnost uporabe že pripravljenih kriterijev ali kazalnikov zelo pomaga pri samoocenjevanju in jim ponuja oporo.
Prednost te oblike samoevalvacije je tudi neposredna primerljivost rezultatov evalvacije med sorodnimi organizacijami. Če organizacije vrednoti podobna ali ista vsebinska področja s podobnimi ali enakimi merili, so rezultati zlahka primerljivi.
Pomanjkljivost: Ta oblika samoevalvacije omejuje svobodo in avtonomnost organizacije na področju načrtovanja in sprejemanja odločitev v okviru samoevalvacijskega procesa. Še posebno v okoljih, kjer je samoevalvacija obvezna in njen vsebinski okvir zelo strogo predpisan, lahko ta samoevalvacija zgreši svoj osnovni namen. Namesto da bi bil temeljni cilj organizacije prepoznavanje svojih notranjih potencialov in pomanjkljivosti, se želi le čim bolje odrezati in dobiti dobro oceno.
Stopnja predanosti procesu je lahko manjša, še posebno takrat, ko prihaja pobuda za samoevalvacijo od zunaj.
Kombinacija obeh oblik samoevalvacije
Pri načrtovanju samoevalvacije se lahko odločimo za kombinacijo, ki ohranja prednosti obeh pristopov. Tako si lahko organizacija v prvi fazi samoevalvacije pomaga z vnaprej pripravljenimi indikatorji kakovosti, potem pa na osnovi preliminarnih rezultatov pripravi načrt za poglobljeno obravnavo posameznih vsebinskih področij, pri kateri bo izhajala iz lastnih zaznanih potreb in vprašanj.
© Kristijan Musek Lešnik, 2006, 2013
Comments