Večina vzgojno–izobraževalnih sistemov po svetu že dolgo pozna številne, predvsem zunanje načine za merjenje, ugotavljanje, spremljanje in zagotavljanje kakovosti. Med te metode ocenjevanja vzgojno–izobraževalnih organizacij sodijo različni mehanizmi preverjanja kakovosti dela organizacije, bodisi v odvisnosti od obče določenih kriterijev in standardov bodisi v primerjavi z drugimi sorodnimi organizacijami. Pravzaprav je bilo v številnih okoljih zunanje ocenjevanje, ki so ga izvajali inšpektorji ali pooblaščene agencije (odvisno od zakonodaje v posamezni državi), dolgo edina metoda vrednotenja kakovosti vzgojno–izobraževalnih organizacij.
Zunanje ocenjevanje je vseskozi spremljalo pričakovanje, da bo tako vrednotenje kakovosti dela motiviralo vzgojitelje, učitelje in vodstva organizacij k trdemu delu in zboljšavam. Postopki zunanjega ocenjevanja so temeljili (oziroma še vedno temeljijo) na jasnih zahtevah politike, šolske administracije, staršev in javnosti po metodi ocenjevanja, ki bi zagotovila ustrezno opravljanje poslanstva vzgojno–izobraževalnih organizacij. Zato tudi ne preseneča, da so se celo v zelo različnih družbenih sistemih, demokratičnih in nedemokratičnih, razvijali sorazmerno podobni modeli zunanjega ocenjevanja. Sočasno pa je tudi v vzgojno–izobraževalnem prostoru vse bolj zorela potreba po uvajanju novih metod evalvacije, ki so bile uspešne na različnih drugih strokovnih področjih. Zato so se začeli tudi v vzgoji in izobraževanju pojavljati alternativni modeli ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti s pomočjo notranjih postopkov ocenjevanja – samoevalvacije. V zadnjem desetletju se v svetu, v zadnjem času pa tudi pri nas, samoevalvacija vse bolj uveljavlja.
Samoevalvacija v vzgojno–izobraževalnih organizacijah že dolgo ni več novost. Danes v nekaterih državah že zahtevajo od šol redno izvajanje samoevalvacije. Jasno je, da bo samoevalvacija tudi v prihodnje vse pomembenejša prvina zagotavljanja kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja v Evropi in v svetu. Tudi Dunajska deklaracija, ki so jo sprejeli in podpisali 20. in 21. novembra 1998 na Dunaju in Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta Evrope z dne 12. februarja 2001 eksplicitno govorita o zagotavljanju kakovosti v vzgoji in izobraževanju in vlogi samoevalvacije v tem procesu.
Čeprav je zunanje ocenjevanje v tem času (in tudi pred tem) doživelo marsikatero kritiko, pa še vedno ni zgubilo svojega pomena. Ob primerjanju izkušenj, ki jih ponujata oba pristopa – zunanje ocenjevanje in samoevalvacija – namreč postaja vse bolj jasno, da je prav kombinacija obeh modelov najbolj optimalna pot k ugotavljanju, zagotavljanju in ohranjanju kakovosti v vzgojno–izobraževalnih organizacijah.
Če merila kakovosti izhajajo iz same organizacije, je motivacija zaposlenih veliko višja.
Samoevalvacija pomeni za organizacijo veliko prednost: pri njej namreč ni odvisna od zunanjih kriterijev, temveč si jih lahko postavi sama. To je pomemben motivacijski korak. Če namreč izhajajo merila kakovosti iz same organizacije in jih ne diktirajo od zunaj, je tudi motivacija zaposlenih, da bi dosegali te »svoje« kriterije, veliko višja.
Poleg motivacijskega vidika ima samoevalvacija še eno veliko prednost pred sistemi zunanjega preverjanja kakovosti. Pri zunanjem ugotavljanju kakovosti organizacije, še posebno, če ima ta proces za organizacijo pomembne posledice (finančne, pravne …), postaneta postopek ugotavljanja kakovosti in čim boljša ocena pogosto ključni cilj organizacije. Pri samoevalvaciji je drugače. Ugotavljanje kakovosti je vedno le sredstvo, končni cilj pa je predvsem zagotavljanje kakovosti.
Ugotavljanje kakovosti je vedno le sredstvo, končni cilj mora biti predvsem zagotavljanje kakovosti in iskanje najbolj učinkovitih izboljšav.
Na koncu ne gre prezreti še ene velike prednosti samoevalvacije: z njeno pomočjo postane skrb za kakovost organizacije odgovornost vseh zaposlenih, ne le izbranih posameznikov (ravnateljev, inšpektorjev).
Samoevalvacija torej pomaga vzgojno–izobraževalnim organizacijam zboljšati procese odločanja in njihovo učinkovitost, krepi vlogo zaposlenih pri sprejemanju odločitev, pospešuje njihovo medsebojno sodelovanje. Poleg že omenjenih je vredno našteti še nekaj njenih prednosti:
Samoevalvacija spodbuja vzgojno–izobraževalne organizacije, da prevzamejo aktivno odgovornost do svojih varovancev, njihovih staršev in do širše skupnosti in s tem izrazijo svojo integriteto in kredibilnost.
Vključuje neprestano spremljanje in vrednotenje dela organizacije.
Osredotoča se na kakovost učenja in poučevanja, načrtovanja in upravljanja, vodenja in kulture organizacije, torej na tista ključna področja, od katerih je odvisna prihodnost organizacije.
Če upoštevamo vse naštete prednosti, ne preseneča, da se ponekod od šol in fakultet že zahteva redna samoevalvacija. Vse bolj namreč postaja jasno, da je dobra samoevalvacija bistven in integralen element dobrega poučevanja, smotrnega učenja ter učinkovitega vodenja vzgojno–izobraževalne organizacije. Hkrati razširja ocenjevanje s področja ocenjevanja otrok in dijakov na široko področje, ki zadeva najrazličnejše življenjske vidike in delovna področja organizacije. Ker se samoevalvacija razvija v organizaciji, omogoči da postaneta sistematično pridobivanje podatkov in ocenjevanje pridobljenih podatkov rutina in integralni del njene kulture, načrtovanja in razvoja.
© Kristijan Musek Lešnik, 2006, 2013