Za samoevalvacijo ni preprostega in samo enega recepta, ni čarobne rešitve. Tako kot se razlikujejo ljudje, se razlikujejo tudi organizacije. Pristop, ki je za določeno organizacijo izjemno uspešen, za drugo morda ni primeren. Zato mora biti samoevalvacija vedno prilagojena posamezni organizaciji. Seveda pa obstajajo številni predlogi, navodila in priporočila in z njimi si lahko pomaga vsaka organizacija, ki se prvič sooča s samoevalvacijo.
Samoevalvacija lahko poteka v zelo različnih oblikah na zelo različnih področjih. Lahko se omeji le na nekatere vidike oziroma področja delovanja organizacije ali pa zajame vsa področja. Zato je ena izmed pasti, v katere se pogosto ujamejo neizkušene organizacije, preširoko zastavljen projekt, ki lahko povzroči silovito zmešnjavo in poplavo nekoristnih podatkov in informacij. Treba se je zavedati, da obstaja v vsaki organizaciji veliko področij, ki bi jih bilo smotrno ocenjevati in vrednotiti, vendar niso vsa enako pomembna. Vzgojno–izobraževalne organizacije običajno nimajo časa ocenjevati vsakega pojava v procesu, ker bi jih to oviralo pri uresničevanju osnovne naloge in temeljnega poslanstva. Zato se mora vsaka organizacija sama odločiti, katerih področij se bo lotila v samoevalvaciji in kako. Vendar pa je zelo pomembno, da se selekcija, kaj ocenjevati, izvede zelo premišljeno. Pri iskanju ravnotežja med pomembnim in obrobnim, splošnim in specifičnim ter med kratkotrajnim in dolgotrajnim je lahko zelo dobrodošla pomoč zunanjega partnerja, ki že ima take izkušnje in znanje. Ob dobrem načrtovanju in morebitni zunanji pomoči lahko vsaka organizacija razvije sistematičen strukturiran vzorec samoevalvacije, ki omogoča zaporedno ponavljanje in ohranjanje samoocenjevalnega procesa.
Uspešna samoevalvacija se naveže na že obstoječe metode zbiranja informacij v organizaciji in jih izpopolnjuje, in ne vsiljuje nekaj popolnoma novega.
Uspešna samoevalvacija temelji na predpostavki, da samoevalvacije ni mogoče izpeljati hitro in z improvizirano akcijo. Načrtovanje uporabljenih metod in priprava inštrumentov ter orodij za merjenje stanja nista kratkoročna procesa, zato naj samoevalvacijski vprašalniki nastajajo postopno in s sodelovanjem usposobljenih strokovnjakov. Tudi še tako utemeljeni in dobro pripravljeni vprašalniki se dokončno oblikujejo šele z empiričnim preverjanjem v organizacijah. Takrat zaživijo, se po potrebi tudi razvijajo, postopno spreminjajo ter prilagajajo novim potrebam in zahtevam.
Samoevalvacija ne sme postati samokritika ali samoobtoževanje. Razvita kultura samoevalvacije se kaže v konstruktivnem iskanju ustrezne interpretacije podatkov, v skupnem pojasnjevanju okoliščin, v odkrivanju vzrokov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje, in v nenehnem zavedanju, da vsi postopki samoevalvacije kažejo pot k doseganju končnega cilja, ki mora zagotaviti kakovost v organizaciji. Samoevalvacija je pot k ukrepom in dejavnostim, ki ohranjajo in krepijo kakovost in poskušajo odpraviti šibkosti.
Za konec še edini resnični recept. Velja za vsako organizacijo, ki se loti samoevalvacije: Uspešna je samo dobro pripravljena in dobro opravljena samoevalvacija.
© Kristijan Musek Lešnik, 2006, 2013