Kljub vsem prednostim, ki jih ima samoevalvacija, se moramo zavedati tudi njenih pasti. Samoevalvacija namreč lahko postane pomemben dejavnik rasti in razvoja le, če se vnaprej razrešijo ključna vprašanja in sprejmejo dogovori, ki v organizaciji vzpostavijo stanje zaupanja, ustrezno kulturo in ugodno klimo. Le tako lahko od vseh udeležencev pričakujemo, da bodo sprejeli spoznavanje šibkih točk in slabosti kot element kulture učenja na napakah, ki omogoča poglobljene vsebinske razprave v organizaciji.
Samoevalvacija prinaša veliko povratnih informacij, pozitivnih in negativnih. Zato je pomembno, da se organizacija, ki se loti samoevalvacije, pripravi na rezultate in se z njimi sprijazni, ne glede na to ali so zanjo ugodni ali ne. Organizacija naj se upravičeno razveseli vseh močnih področij, ki jih prepozna, razkrite šibkosti in pomanjkljivosti pa ji morajo predstavljati motiv za nadaljnje delo in ukrepe.
Pomembna čer, ki lahko ogrozi uspeh samoevalvacije ali celo odločitev zanjo, je strah pred morebitnim odkritjem šibkih točk in slabosti posameznikov, strah pred konflikti in morebitnimi posledicami. Ob splošnih povratnih informacijah, ki se nanašajo na celo organizacijo, samoevalvacija namreč posreduje tudi osebne povratne informacije, ki se nanašajo na posameznike. Pri vsakem ocenjevanju obstaja možnost boljše ali slabše ocene. V naši kulturi smo tako nagnjeni k poistovetenju ljudi z najrazličnejšimi ocenami (še posebno negativnimi), da se pogosto bojimo vsakega ocenjevanja. Zato k uspehu samoevalvacije pomembno pripomore splošna klima v organizaciji, ki:
priznava zaposlenim pravico do uspehov in neuspehov,
razume, da je odkritje šibkih točk in soočenje z njimi prvi korak na poti k njihovemu uspešnemu premagovanju,
poudarja, da bo vsak posameznik na tej poti dobil potrebno podporo organizacije.
Pogosto se pred začetkom samoevalvacije zaposleni bojijo morebitnih sankcij zaradi prepoznanih pomanjkljivosti, šibkosti, napak. Zato mora biti vsem udeležencem, vodstvu in zaposlenim v organizaciji, jasno, da je namen samoevalvacije ugotoviti in zagotoviti (dvigniti) kakovost, in ne kaznovati manj kakovostnega dela. Le tako bo samoevalvacija uspešna. Rezultate samoevalvacije lahko vodstvo organizacije uporablja in izkorišča izključno za spodbujanje kakovosti in nudenje učinkovite pomoči tistim, ki jo potrebujejo, ne pa za obračunavanje z njimi. Če vodstvo ne upošteva te zahteve, se lahko samoevalvacija sprevrže v »lov na čarovnice« in spodbudi napetost in konflikte med zaposlenimi.
Za uspešno izvedeno samoevalvacijo morajo biti torej izpolnjeni naslednji ključni pogoji:
Jasno mora biti opredeljeno, da je temeljni namen samoevalvacije ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti ter spodbujanje kakovostnega dela, ki mora biti skupni cilj vseh vpletenih.
Odločitev za samoevalvacijo mora biti stvar konsenza (tudi če se za samoevalvacijo najprej odloči vodstvo, je treba pred začetkom procesa pritegniti k sodelovanju večino zaposlenih).
Če se organizacija odloči za samoevalvacijo kljub odkritemu ali prikritemu nasprotovanju dela zaposlenih, se lahko celoten proces izrodi, nastopijo konflikti in napetosti.
Samoevalvacija ne sme biti orodje za reševanje napetosti in konfliktov v organizaciji; če v organizaciji obstajajo napetosti, jih lahko nespretno izvedena samoevalvacija še poglobi.
Splošni rezultati samoevalvacije morajo biti dostopni vsem vpletenim, osebni rezultati pa naj bodo dostopni le posamezniku samemu, skupini, ki izvaja samoevalvacijo in vodstvu organizacije. Skupina, ki izvaja samoevalvacijo, lahko tudi presodi, da posamezne osebne podatke posreduje le posamezniku, na kogar se nanašajo.
Vodstvo organizacije se lahko na osnovi samoevalvacije odloči, da bo v okviru možnosti, ki jih ima na razpolago, nagradilo tiste zaposlene, ki največ prispevajo h kakovosti in uspešnosti organizacije, nikakor pa ne smejo biti rezultati samoevalvacije podlaga za kaznovanje tistih, ki jih samoevalvacija opozori na šibkosti.
Samoevalvacija ne sme biti orodje za ocenjevanje zaposlenih ali za medosebne primerjave.
V vsaki šibki točki, ki jo odkrije samoevalvacija, je treba videti predvsem priložnost za konstruktivno izboljšavo.
Pri samoevalvaciji moramo biti previdni tudi zato, ker zahteva med drugim ovrednotenje samega sebe (organizacije in tudi posameznikov). Vsako samoreflektivno vrednotenje je lahko zelo subjektivno, zato je smiselno v samoevalvacijo vključiti zunanjega partnerja, ki pomaga pri vrednotenju in interpretiranju zbranih podatkov.
© Kristijan Musek Lešnik, 2006, 2013