Na tviterju sem zasledil opis predmeta Osvobajanje matematike, ki ga izvajajo na Filozofski fakulteti Univerze v Torontu in pomislil, da je hec ... potem sem šel preverit ... pa ni šala ...
Tole bi bil na hitro prevod opisa predmeta:
Trenutno je matematika na razpotju med tradicijo in napredkom. Za napredek so v veliki meri zaslužne matematičarke, zlasti črnke, domorodke in pripadnice vidnih manjšin. V njihovih študijah matematike se prepletajo drzna kritika tradicionalne matematike, ponovno oblikovanje matematične kulture in drugo. Pri tem predmetu bomo primerjali in primerjali nove oblike dostopne matematike s tradicionalnimi viri, ki se pretežno opirajo na izkušnje in naracije moških.
Nimam se za zagovedenega ozkogledca. Morda sem, kaj pa vem, vsak ima pač svoje slepe pege. V vsakem primeru sem pa prepričan, da česa tako bizarnega ne bi našel na seznamu predmetov nobene resne univerze v času mojega študija - pa ne zato, ker k razvoju matematične znanosti ne bi mogle prispevati črne ženske, domorodke, ali pripadnice vidnih manjšin - pač pa zato, ker je zgornji opis predmeta KAR NEKAJ. In stvari, ki so KAR NEKAJ včasih na resnih univerzah niso dajali v predmetnike. Dokler se niso začeli novodobni lovi na čarovnice po katerih je - očitno - celo za resne univerze manjša škoda razpisati bizarne predmete, da imajo mir pred novodobnimi inkvizitorji ter njihovimi baklami in macolami, kot vztrajati pri resnem obravnavanju znanosti in zagotavljanju študentom dostop do verodostnojnih spoznanj ne pa polpsihotičnih blodnjah fanatičnih inkvizitorjev sodobnega časa.
Ko na resnih univerzah začnejo izvajati predmete, v katerih študente ozaveščajo, kako naj se matematika osvobodi moške naracije, ker je - kakopak - napredna matematika pretežno v domeni črnk, domorodk in pripadnic vidnih manjšin ... je morda čas za premislek, ali ni počasi napočil čas za to, da se akademski svet neha nelagodno nasmihati ob različnih kretenizmih, idiotizmih, bedastočah in jim (kljub strahu, da se znajde na prangerjih in pljuvalnikih njihovih norih in brezmejno agresivnih avtorjev in avtoric) in stvari poimenuje s primernimi imeni: kretenizmi, bedastoče, norosti, blodnje, puhlogavske fantazije ...
Po svoje razumem tiste, ki so se čutili prikrajšani in prizadeti v prostoru, v katerem sta onidan modrost in znanje štela več kot halucinacije, utvare in raznorazni kretenizmi - in zato v liberalnem "vsaka-misel-je-enakovredna-in-vredna-spoštovanja" okolju čutijo izjemno priložnost, da se glas norosti sliši enako glasno in daleč kot kateri koli drug glas. Ampak za prihodnost te iste strpne družbe, ki norcem in prerokom kretenizma tako vključevalno, prijazno in vljudno odpira vrata (zdaj še univerz, kjer sta se včasih vendarle generirala znanje in modrost) pa to ne pomeni nič dobrega.
Ker nestrpneži in norci tisti hip, ko se prikopljejo do vzvodov moči, najprej poteptajo natančno tista načela strpnosti in vključevalnosti, ki so jim omogočila, da so se njihove norosti slišale in uveljavile.
Mogoče si civilizacija, ki je tako nora, da v ihti sporočanja "glejte-kako-smo-mi-vključevalni-in-odprti" futra in dobrodušno neguje svoja slepa črevesa, namesto da bi dojela, kako zelo so vneta in poskušala obvladati bolezen ... pač zasluži, da se vnetina razlije čez rob in prekrije vse skupaj. Težava je le - če sem že pri madicinski metafori - da ponavadi telo ne pozdravi gangrene: običajno se gangrena širi toliko časa, dokler zadnji zdravi vitalni organi ne odpovejo. Da o tem, da gangreni običajno sledi hud smrad, niti ne govorim.
Ko začne smrdeti tam, kjer bi moralo biti najbolj zdravo tkivo, bi morali zvoniti vsi alarmi. Tisto, kar bi nas moralo skrbeti ni, da se na seznamih resnih univerz znajdejo bizarni predmeti - huje je to, da ni slišati ničesar - ne glasnega krohota akademske srenje ne zvoncev.
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2021