Precej stara optična iluzija ... pa ena od najbolj zanimivih.
Amesovo okno (tistega Amesa, ki je izumil sobo, ki si jo lahko ogledamo v Hiši iluzij v Ljubljani) se z našimi možgani poigra do te mere, da se nam zdi, da vrteče "okno" niha, kuli gre pa skozi ... (poglejte, kaj bi vam kvaril zabavo) ... ker naši možgani sliko interpretirajo po svoje in v skladu s svojimi izkušnjami.
Zdaj si pa predstavljajte, da se naši možgani podobno poigravajo z nami, ko nam namesto kartonastega okna interpretirajo vsakdanje dogodke skozi filtre preteklih izkušenj, čustev, stališč, simpatij, antipatij ... in je nenadoma dosti lažje razumeti, zakaj včasih z ljudmi okrog sebe gledamo iste stvari, vidimo in razumemo jih pa po zaslugi različnih izkušenj, občutkov, pričakovanj popolnoma drugače.
Včasih se je dobro spomniti Amesovega okna, še posebno kadar nam dvigne pritisk kdo, ki nas poskuša prepričati, da je njegovo videnje (politike, umetnosti, Messija/Ronalda, cepljenja ali katere koli druge čustveno nabite teme) pravo, ko vendar tako zelo jasno vidimo, da je "resnica" čisto drugačna in natančno takšna, kot jo vidimo sami.
Včasih se je dobro občasno spomniti, da so naše "resnice" produkti naših možganov, ki v resnici dostikrat niso nič manj dovzetni za iluzije, čustva, stališča, verovanja, izkušnje kot možgani tistih, ki se nam zdijo tako čudaški v svojih prepričanjih in vztrajanjih.
Včasih ... se je dobro občasno spomniti, da se okrog nas nenehno vrtijo svojevrstna Amesova okna, ki jih vrtijo mediji, politika, potrošniška kultura in različni propagandisti ... in da se dostikrat medtem, ko se čudimo drugim, kako nasedajo temu ali onemu stališču, ideji, politiku - v naših lastnih glavah istočasno vrtijo podobna vsiljena in vcepljena "okna", ki uokvirjajo naše poglede in razumevanje sveta, le da so pač drugače "obravana" kot so okna tistih, na katere se jezimo in razburjamo, kako so lahko tako slepi in naivni.
Hecna reč so ti naši možgani. Tako hitro nas lahko prepričajo, da so drugi ljudje čudni. In tako lahkotno nas branijo pred spoznanjem, da so nam dostikrat veliko bolj podobni, kot bi si to želeli. Pa tako lahkotno nam pomagajo drugim lepiti nalepke, od bebcev do zaslepljencev in fašistov, obenem nas pa branijo pred manj prijetnim spoznanjem, da nalepke, ki jih dajemo drugim, dostikrat še več kot o njih povedo o nas.
Hecna bitja smo ljudje. Človek bi pričakoval, da smo se od nakopičenega znanja o tem, kako delujemo in iz zgodovine uspeli kaj naučiti. Pa nam nekako ne gre od rok. So očitno mehanizmi in algoritmi za poenostavljanje in predalčkanje sveta v naših možganih preveč mogočni, da bi jih zmogli premagovati - tisti, ki nam rišejo in barvajo podobe sveta, od politikov, medijev, ideologov (in uslužnih medijev v njihovih rokah) imajo pa od te igre veliko preveč, da bi se ji kar tako odpovedali.
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2021