Pravljica o sočutju, empatiji, solidarnosti in še čem, prirejena za današnje dni in namenjena pripovedovanju ob mehkem soju leščerbe v jesenskih koronskih večerih, ko zunaj brije piš in je v veljavi policijska ura, iz pečice pa diši po štrudlju.
Nekoč je živela stara svinja, ki je imela tri prašičke. Bila je zelo revna, zato jih je nekega dne poklicala k sebi in jim rekla: "Ljubi prašički, dovolj ste veliki. Pojdite po svetu in si postavite svoj dom. Glejte, da bo varen in trden, kajti mlademu prašičku se lahko primeri marsikaj. Ne bojte se dela, poslušajte pamet, pa vam bo vse prav dobro šlo."
Tako so prašički odšli po svetu, vsak svojo srečo iskat. Prišli so v novo deželo, in se odločili postaviti vsak svoj novi dom.
Ravno so se pogovarjali o tem, ko je mimo prineslo moža, ki je nosil slamo. "Lepo te prosimo, dobri mož, daj nam nekaj slame," so rekli. "Radi bi si postavili hišice." Mož je menil, da slama ni najbolj primeren gradbeni material, ker zna v deželi močno pihati. A je bil dobrega srca, slame je imel v izobilju in jim jo je dal.
Prašički so izbrali tri parcele v sosednjih dolinicah in si zgradili hišice iz slame. Potem so zlezli vanje in zaspali. A ponoči je zapihala huda burja. Hladen piš je odpihnil slamnate hišice in prašički so se zbudili s premraženimi perkeljci. Pričeli so jokati in stokati.
Naneslo je, da je imel prvi prašiček za soseda sočutnega vombata. Sočutni vombat je slišal prašičkov jok in stok.
»Kaj se ti je pripetilo, tolsti prašiček,« je sočutno vprašal.
»Ih kaj, veter mi je odnesel hišico iz slame, pa mi je hudo.« je odgovoril prvi prašiček.
»Ojej,« je sočutno rekel sočutni vombat. Začutil je prašičkovo bolečino in zajokal z njim. Objel je prašička in sta jokala nekaj dni skupaj.
Naneslo je, da je imel drugi prašiček, ki je tudi ostal brez hišice iz slame, za soseda prijaznega slona. Prijazni slon je slišal prašičkov jok in stok in je pritacal do njega.
»Kaj se ti je pripetilo, tolsti prašiček,« je prijazno vprašal.
»Ih kaj, veter mi je odnesel hišico iz slame, pa jokam.« je odgovoril drugi prašiček.
»Ojej,« je prijazno rekel prijazni slon. »V naših krajih se slamnate hišice zaradi burje res ne obnesejo. Sloni imamo raje lesene.« Začutil je prašičkovo bolečino in pomislil, da bi mu pomagal. Šel je v gozd po kup desk. Iz desk je okrog prašička zgradil leseno hišico, da bo imel streho nad glavo in toplo ter suho zadnjico čez noč.
Rekel je: »Prašiček, zgradil sem ti leseno hišico, da boš imel streho nad glavo in toplo ter suho zadnjico čez noč.«
Prašiček ga je navdušeno objel in prisegel, da mu prijaznosti nikdar ne pozabi.
Naneslo je, da je imel tretji prašiček, ki je prav tako ostal brez hišice iz slame, za soseda empatičnega medveda. Empatični medved je slišal prašičkov jok in stok.
»Kaj se ti je pripetilo, tolsti prašiček,« je empatično vprašal.
»Ih kaj, zli veter mi je odnesel hišico iz slame, pa mi je hudo in jokam.« je odgovoril tretji prašiček.
»Ojej,« je empatično rekel empatični medved. »V naših krajih se slamnate hišice zaradi burje res ne obnesejo. Medvedi si raje gradimo kamnite. Če hočeš, te lahko naučim zgraditi kamnito hišico.«
Tretji prašiček je prikimal. Naslednjih nekaj dni je tretji prašiček gradil kamnito hišico s pomočjo nasvetov empatičnega medveda. In zgradil prav trdno domovanje.
Medtem je njegov prvi brat v svoji dolinici skupaj s sočutnim vombatom še vedno objokoval žalostno usodo. Od jutra do zore sta objeta jokala in se spominjala odpihnjene hišice. Več kot sta spila žganja, globlja je bila njuna žalost in glasnejši njun jok in stok.
V srednji dolini je drugi prašiček trdno spal in smrčal v leseni hišici, ki mu jo je tako prijazno zgradil prijazni slon.
Potem je prišla zima. Pritisnil je mraz.
Prvi prašiček in vombat sta se nekaj časa grela z žganjem in jamranjem nad usodo. Potem je mraz postal prehud in sta se odpravila iskat zavetje v sosednjo dolino.
Prišla sta do lesene hišice, okrog katere je žvižgal mrzel veter, notri si je pa žvižgal preskrbljeni drugi prašiček.
Potrkala sta na vrata.
»Kdo si in kaj hočeš?« je vprašal drugi prašiček izza trdnih vrat.
»Midva sva, tvoj brat in sočutni vombat. Brez strehe nad glavo iščeva zavetje za mrzlo zimo. Spusti naju not.« je zajavkal prvi prašiček.
»Veš da,« je rekel drugi prašiček. »Ampak prostora imam samo za enega. Ki bo moral prevzeti kuho, ker se meni ne da.«
»Prav,« je rekel prvi prašiček in se obrnil k sočutnemu vombatu: »Stari, žal mi je, ampak jaz sem pač njegov brat.« In je šel not. Pa zapahnil vrata za sabo.
Sočutni vombat je ostal sam pred vrati. Potrkal je nanje: »Prijatelj prašiček, spusti me vendar notri.«
»Sori, slabo slišim, veter preglasno brije okrog vogalov« je iz tople lesene hiške zavpil prvi prašiček.
»Prijatelj prašiček, spusti me vendar notri, da ne zmrznem.« je sočutni vombat trkal na vrata.
Vrata so se odškrnila. »Daj no, ne teži stari. A nisi slišal, pač ni prostora.« je rekel prvi prašiček. »Ne bodi mevža in se znajdi.«
“Pa saj sva vendar prijatelja, odpri prosim,” je tarnal sočutni vombat.
“Ej stari. Pod kovtrom sem, na toplem. Kako si lahko tako egocentričen. Namesto, da bi bil srečen zame in solidaren z mano, mi najedaš s tvojimi malenkostnimi problemi. Spoštuj no, mojo človekovo, mislim pujsjo pravico do tega, da se ne izpostavljam mrazu. Sicer res ne vem, če bova lahko ostala prijatelja,” je zakrulil pujs.
Nesrečni sočutni vombat se je zavlekel v gozd.
Prvi in drugi prašiček sta pa na toplem gledala telenovele, grizljala čips in pila bordojca.
Takrat je potrkalo na vrata.
»Spizdi, vombat.« je zavpil prvi prašiček. »Zdaj pa res že težiš.«
»Ne, ne, jaz sem, prijazni slon.« je od zunaj zabrundal slonov glas. »Eno desko mi je odneslo s strehe, pa mi zdaj piha v hišo. A mi lahko, drugi prašiček, prosim prideš pomagat. Sam sem pretežek, da bi šel na streho. Tebe pa lahko dvignem gor, da zamašiš luknjo. Pa najprej bi šla še poiskat nekaj desk v gozd.«
»A si fukjen,« je rekel drugi prašiček, »Na toplem sem, ti bi me pa vlekel v mraz.«
»Prosim, prosim,« je zatarnal prijazni slon.
»Dajnamamir, parazit sebični,« sta v en glas zavpila prašička. »Sam si poišči deske, naju pa pusti pri miru.«
»Dobrota je sirota,« je zagodrnjal prijazni slon. »Si bom pa res sam poiskal deske, če tako hočeš, pujs nehvaležni.«
Z rilcem je objel leseno hišico. »Tole bo ravno prav desk za mojo streho.« je zamrmral. Potem je hišico dvignil v zrak in jo odnesel s sabo. Spotoma je v snegu pobral še napol zmrznjenega sočutnega vombata.
»Kriminalec, šovinist pujsofobni, fašist neoliberalni,« sta za njim vpila prašička, ki sta se nenadoma znašla brez strehe nad glavo sredi meteža.
Odpravila sta se iskat zavetišče pred mrazom. Po poti sta preklinjala nesramne sosede in ves svet.
Napol zamrznjena sta prišla do sosednje doline. Iz zidane hiške sredi sadovnjaka je dišalo po pečenem kostanju.
Potrkala sta na vrata. Odprl jima je tretji prašiček. To je bilo veselja in sreče.
Trije prašički so v kamniti hiši preživeli zimo na toplem in varnem. Nobena burja jim ni prišla do živega in noben snežni metež jih ni premrazil.
Ko je prišla pomlad, je tretji prašiček posejal pšenico, zasadil krompir in obrezal jablano. Brata sta medtem skrbela, da hiša ni bila prazna.
Poleti je tretji prašiček žel pšenico in kopal krompir. Jeseni je obral jabolka. Vse skupaj je nosil v shrambo in jo dobro napolnil za zimo. Medtem sta brata skrbela, da hiša ni bila prazna.
Ko so bila spravljena zadnja jabolka, je tretji prašiček zadovoljno pospravil orodje v lopo in se odpravil v hišo. Vrata so bila zaklenjena.
Potrkal je.
»Ej stari,« sta od znotraj rekla brata. »Nekaj hecnega ti imava za povedat. Malo sva računala in sva izračunala, da hrane ne bo dovolj za tri, če bo zima spet huda. Pa tudi prostora je zdaj manj, ko je vsa hiša nabasana z ozimnico. Za dva je pa dovolj. Prostora in hrane.«
»Spustita me not,« je prosil tretji prašiček, »Se bomo že stisnili, pa malo povarčevali s hrano. Najprej moramo pa popravit zadnjo steno, ker se en od kamnov maje.«
»Izkušnje kažejo« sta odkimala brata, »da se ti od nas najbolje znajdeš. Midva pa slabše. Ti imaš zunaj največ možnosti, da preživiš. Nama bi pa trda predla. Sori, stari, nič osebnega ni. Ampak to je najboljša rešitev za vse tri.«
In sta spustila rolete.
Tretjemu prašičku ni ostalo drugega, kot da gre v četrto dolino. Tam si je še pred zimo zgradil novo hišico. V gozdu in na travniku si je nabral ravno dovolj zaloge za zimske dni. In še ravno pravi čas. Ker je že potrkala zima na vrata.
Tudi ta zima je bila huda in trda. Tretji prašiček je skromno kuril in jedel. Njegova brata v sosednji dolini sta zimo preživljala kot carja. S polnimi shrambami jima ni bilo težko. Večkrat sta se spomnila svojega brata s hvaležnostjo, da je poskrbel za zaloge hrane in drv.
Nekega dne je tretjemu prašičku na vrata potrkal lačni volk. "Prašiček, prašiček, le hitro odpri!"
"O ne, ne bom! Mi v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro pogledati v oči!"
Volk je bil hud. "Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!" je rekel - in res! Od jeze je pihnil. Ampak hiška je ostala cela.
»Lepo vas prosim, kam bomo prišli, če bodo pujsi delali trdne hiške,« je zaklel volk in se odpravil v sosednjo dolino.
Tam mu je v oči padla hiša, v kateri je bil očitno pravi žur, v njej je pa vohal dva prašička. Potrkal je na vrata. "Prašička, prašička, le hitro odprita!" "O ne, ne bova! Nama v vsaki ščetinici tenko zveni, da volku ni dobro pogledati v oči!"
Volk je bil hud. "Od jeze bom pihnil in hiško odpihnil, še preden prešteješ do tri!" je rekel - in res! Od jeze je pihnil. Ampak hiška je ostala cela.
Volk je razočarano šel za hiško v zavetrje. Iz nahrbtnika je vzel star tofu. Vzdihnil je in ga dal v usta. Trd je bil kot opeka. Okusen pa tudi približno tako. Ampak še vedno boljši od ledene sveče. Otožno se je naslonil na steno … in se zarežal do volčjih uhljev. Ker se je en kamen v steni zamajal.
Volk je vzel leseno trsko in začel bezati kamen. Čez čas je tako načel zid, da je v steni zazevala luknja, ravno dovolj široka za … no ja, volka.
Lahko si predstavljate, kako presenečena sta bila prvi in drugi prašiček, ko se je v dnevni sobi pred njima znašel volk.
Je pa res, da njuno presenečenje ni trajalo dolgo.
KONEC
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
Prepesnil in v duh današnjih dni prestavil Kristijan Musek Lešnik.
Ilustracije: Leonard Leslie Brooke, 1890, Meyers Konversations-Lexikon, 1902 (vombat)
PS. Za prijetnejši ogled na papirju (ki je veliko bolj primeren medij za branje pravljic od zaslona) je priložena še bogato ilustrirana verzija pripovedke v pdf formatu.
Comments