V zadnjih dneh sem imel kar nekaj klicev, da bi komentiral sedanji lockdown in posledice trenutnega dogajanja na otroke in mlade.
Vse zanima, kakšne stiske in tesnobo doživljajo in bodo še doživljali otroci in mladi. Skoraj nihče me pa ne vpraša nečesa drugega: kaj je tisto, kar en lep del otrok in mladih dela rezilientne, odporne na stres in na neprijetne okoliščine.
Takole razmišljam o teh rečeh: seveda je nujno pomagati otrokom in mladim, ki jim je težko. Za mnoge otroke in mlade se je kakovost življenja v času Covid epidemije nedvomno drastično poslabšala. Če jim kot skupnost ne moremo pomagati in jih zaščititi, smo padli na celi črti.
Obenem pa ni dobro, če psihologi in drugi, ki delamo z otroci in mladimi, obračamo glavo samo v eno stran in ostajamo slepi za vse tiste, ki ne potrebujejo te pomoči - ker je v njih in pri njih tisti ključ, ki lahko pomaga razmišljati o tem, kako otroke in mlade krepiti, da bodo morebitne prihodnje izzive in stiske lažje prebrodili. Spet se nam na širokem platnu kaže stara bolezen psihologije: vse sile se usmerjajo v kurativo, namesto v preventivo.
Stisk in stresa danes ne doživljajo le otroci in mladi, ki so se jim življenjske okoliščine močno poslabšale. Če bi se več ukvarjali z vprašanjem, zakaj lep del otrok tudi ta čas zvozi brez resnih psiholoških težav, bi verjetno prišli do spoznanja, da stiske, stres, tesnobe in druge težave marsikaterega otroka in mladega niso zgolj rezultat okoliščin povezanih z epidemijo, pač pa v veliki meri tudi posledica okolja, ki jih je (v največji skrbi zanje) tako varovalo pred sleherno frustracijo in naporom, da jim je bila odvzeta priložnost razviti notranje mehanizme za soočanje z manj prijetnimi okoliščinami.
V svetu ponorelega potrošništva, individualizma, helikopterskega starševstva, "jaz in samo jaz" ter "moj otrok je center sveta, ki se mu mora klanjati in pred njim upogibati ves svet" sindromov in drugih okoliščin, ki so vse prej kot naklonjene spodbujanju otrok, da odraščajo v rezilientne ljudi, ki se bodo zmogli soočiti z izzivi življenja - so namreč največje žrtve prav tisti otroci, ki odraščajo v mehurčkih miselnosti, da je naloga staršev, vrtca, šole in še koga, da mora biti otrokom vedno "fajn" in da je vsaka stvar, ki od otroka zahteva napor ali ga frustrira, nasilje nad njim.
Kdaj je že o tem, da otroci in mladi rabijo izzive, govoril Viktor Frankl ... (povezava na intervju, v katerem je spregovoril - v angleščini - o tem, kako pomembni so za mlade izzivi).
Malo smo pa o teh rečeh kramljali tudi v oddaji Glasovi svetov včeraj na Radiu Slo, z Iztokom Koncem in dr. Aleksandrom Zadelom (povezava).
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2021