Časopis Dnevnik, oktober 2015: "Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih povečal za več kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno močno poslabšalo.
Časopisi 2023: Epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi ... zaradi Kovida.
Ni nas malo, ki opozarjamo na porast duševnih stisk med otroki in mladimi. Nekateri to počnemo že dlje časa.
Običajno naletimo na dva odziva.
Na eni strani so tisti, ki pravijo, da je "epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi" izmišljotina.
Na drugi strani so tisti (ni jih malo, tudi marsikateri strokovnjaki so med njimi), ki porast duševnih stisk - depresivnosti, anksioznosti in še kaj - med otroki in mladimi pripisujejo epidemiji Covida in protikovidnim ukrepom.
Težava ni v tem, da imajo eni bolj prav kot drugi ... glavni problem je v tem, da se oboji (po mojem mnenju) motijo.
Da se motijo prvi, je precej jasno: ni treba drugega kot pogledati podatke in prisluhniti praktikom ... velik porast duševnih stisk pri otrocih in mladih se vsekakor dogaja.
Da se motijo drugi … tu je pa zadeva malo bolj komplicirana, sploh ker so med njimi tudi mnogi strokovnjaki. Ki znajo zelo prepričljivo pokazati na grafe o stiskah in duševnih težavah otrok in mladih v post-epidemijskem času. In opozarjajo, da bi bilo zelo neumno trditi, da se v tem času ni zgodilo nič dramatičnega. In imajo … prav. Ker bi bilo to res neumno. Ker ni prav nobenega dvoma, da je po epidemiji število otrok in mladih s težavami v hudem porastu, pri nas in drugje po svetu. Ampak hudič je v podrobnostih - v tem primeru v tem, da se mnogi prehitro zadovoljijo z odgovorom na prvo žogo in tako hitro pokažejo s prstom na najbolj priročnega krivca za epidemijo stisk in težav, epidemijo in protikovidne ukrepe, da pri tem spregledajo cel kup stvari. Za začetek to, da se epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi v resnici ni začela v času med in po Covidu, pač pa v resnici traja že vsaj desetletje, tam nekje od let 2010-2014, ko so se začeli kazati prvi znaki naraščanja znakov anksioznosti in depresivnosti med otroki in mladimi – se pravi vrsto let pred izbruhom Covida.
Sploh ne dvomim, da je epidemija z ukrepi, ki so jih sprejemale države za preprečevanje širjenja Covida veliko prispevala k današnji eksploziji duševnih stisk med otroki in mladimi. Ne kupim pa poenostavljega prepričanja, da jo je povzročila. Prepričan sem, da so njeni vzroki v resnici drugje in da je kazanje zgolj v smer »to je posledica epidemije in ukrepov« orjaška napaka, zaradi katere bomo izgubili vrsto let, ko se bo pretežen del strokovne javnosti ukvarjal z iskanjem »zdravila« za napačno diagnosticiran problem, nastradali bodo pa predvsem otroci in mladi. Generacija za generacijo.
Mislim, da bi se morali vsaj toliko časa kot z vprašanjem, kaj se je zgodilo otrokom in mladim v času kovidne epidemije … ukvarjati z vprašanjem, kaj se je zgodilo otrokom in mladim v času pred epidemijo, da so bili ob nastopu kriznih okoliščin tako slabo psihološko odporni in neopremljeni z mehanizmi, ki bi jim pomagali prestati zahtevno obdobje z manj dramatičnimi posledicami.
Mislim, da bi se morali veliko bolj kot z vprašanjem »kaj se je zgodilo v času kovidne epidemije, da imamo danes epidemijo stisk in duševnih težav med otroki in mladimi« ukvarjati z vprašanjem KAJ SE JE ZAČELO DOGAJATI NEKJE MED LETOMA 2010 IN 2014, DA JE ZAČELA NARAŠČATI POJAVNOST STISK IN DUŠEVNIH TEŽAV MED OTROKI IN MLADIMI, POTEM PA V ČASU PO KOVIDNI EPIDEMIJI NARAVNOST EKSPLODIRALA.
Poenostavljeno kazanje s prstom na kovidno epidemijo kot ključni vzrok epidemije duševnih stisk med otroki in mladimi je huda napaka. Ampak bolj tragična od te miselne lenobeki preprečuje premislek "hej, kaj pa če je zadaj nekaj drugega", je ena druga stvar: ceno tega udobnega zatekanja k najbolj priročnemu odgovoru, ki vodi stran od iskanja globljih vzrokov za vse večje število otrok in mladih, ki vstopajo v življenje neopremljeni z življenjskimi veščinami in psihološko čvrstostjo, potrebnimi za soočanje z izzivi življenja, bodo v resnici še dolgo plačevali prav ti otroci in mladi. Te in prihodnje generacije. Ker jih bodo še vrsto let »zdravili« s pravimi zdravili … za napačno diagnozo … samo zato, ker je ta bolj priročna (v naših krajih pa zaradi specifičnih političnih dejavnikov še prav posebno vabljiva) od zavihanja rokavov in bolj resnega iskanja odgovorov.
Ampak ... če ni kovid, kaj je pa potem, me boste verjetno vprašali. Niti približno nisem tako aroganten, da bi si umišljal, da ga poznam. Ampak če bi me kdo vprašal po osebnem mnenju … se bi mi pa zdelo pomembno opozoriti, da se je ob kakršnem koli razmišljanju o tem, zakaj se danes ves razviti svet sooča z epidemijo duševnih stisk med otroki in mladimi, katere prvi opozorilni znaki so se začeli kazati tam nekje med leti 2010 in 2014, potem so pa le še naraščali, do eksplozije v postkovidnem času … treba vprašati, ali to obdobje morda sovpada s kakšno pomembno globalno prelomnico v življenju otrok in mladih … recimo nekaj tako globalnega in velikanskega kot je prehod cele generacije otrok in mladih na pametne telefone in potopitev v svet družbenih omrežij in v svet, kjer se vse vrti okrog otroka in mu v vsakem trenutku obljublja naslednji brizg dopamina.
Ne znam enoznačno odgovoriti, kje so vse vzroki epidemije duševnih stisk med otroki in mladimi. Sem pa precej trdno prepričan, da ne v epidemiji covida. Ja, bila je »perfect storm« za to, da so težave izbruhnile še bolj dramatično kot bi sicer. Od modrosti (ali pa miselne lenobe) tistih, ki se s tem ukvarjajo na ravni državnih in globalnih zdravstvenih in izobraževalnih politik je pa odvisno, ali bomo to nevihto znali izkoristiti v prid duševnemu zdravju otrok in mladih v teh in prihodnjih generacijah … ali jih bomo pa (sicer z najboljšimi nameni, ampak prav s temi je po navadi tlakovana pot v pekel) pustili na cedilu in se zadeve še naprej lotevali na tistem koncu, kjer se zdi najbolj preprosto: približno tako, kot možakar, ki izgubljene denarnice ne išče tam, kjer jo je izgubil, pač pa pod lučjo, kjer najbolje vidi.
Tistim,ki bi želeli vedeti več o porastu duševnih stisk med otroki in mladimi in morebitnih vzrokih zanj, priporočam članek na povezavi: https://www.afterbabel.com/p/13-explanations-mental-health-crisis
PS. Vsem tistim, ki menijo, da se naraščanja znakov duševnih stisk med otroki in mladimi ni dalo opaziti že pred epidemijo kovida, namenjam kopijo iz članka v enem od slovenskih časopisov iz leta 2015. Takole piše: "Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik na podlagi iste raziskave ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih povečal za več kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno močno poslabšalo." Če bi želel biti piker, bi temu dodal še: "Ali mislite, da bi se dalo za slovenske otroke in mlade narediti kaj dobrega in prispevati k zmanjašanju njihovih stisk in težav, če bi se s problemom začeli ukvarjati že takrat." Če bi želel biti sarkastičen, bi pa končal z "Zakaj mislite, da je takrat bilo vse tiho?"
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2023