Ne ruvaj se s prašiči. Umazala se bosta oba, le da bo pujsu to všeč. Mark Twain
Pred leti sem na enem od družbenih omrežij naletel na zapis nekoga o nečem, o čemer ni vedel prav dosti. Jaz sem o tisti zadevi vedel kar nekaj, ker je pač šlo za moje strokovno področje. In sem človeku odgovoril in pojasnil, katere njegove navedbe ne držijo. Potem sva si nekaj časa dopisovala: jaz sem mu v vsakem dopisu pojasnjeval, kje je v prejšnjem zapisal napačen podatek. On si je v vsakem naslednjem zapisu izmislil nekaj novega in ignoriral, da je njegov prejšnji zapis vseboval očitne neresnice in izmišljotine. Za nameček me je sproti še opljuval in mi prilepil novo nalepko – z vsakim zapisom bolj mračno in žaljivo. Na koncu sem odnehal.
Verjamem, da je človek še danes prepričan, da me je takrat povozil s svojimi argumenti. Kar naj. Tisto, kar je bila zame razprava, je bila zanj tekma kdo bo koga, in če tako zelo rabi zmage, da se zateče k žaljenju in lažem, naj ima svoje veselje.
V vsako razpravo grem v dobri veri, da tudi takrat, ko imamo različna izhodišča in se naša stališča razhajajo, lahko civilizirano in kulturno iščemo najboljšo rešitev za vse. A ta človek je bil drugačen kot večina: ni mu šlo za to, kaj je res in kaj ne; za vsako ceno mu je šlo za to, kdo ima prav. Gonil je svoje, si izmišljeval, lagal, sprevračal ... Dokler nisem obupal. On je pa – v to trdno verjamem – še danes prepričan, da me je s svojimi »argumenti« premagal in spravil ob steno. In je v svojo zbirko namišljenih trofej uvrstil še moj skalp.
Zakaj sem se umaknil? Ker ne rabim brezplodnih bitk. Ker imam raje mir kot vojno z neznancem s spleta, ki si je za svoj hobi izbral žaljenje in pljuvanje po drugih. Ker se mi ne zdi vredno izgubljati čas in energijo za toksične ljudi, ki svojo zavoženo samopodobo futrajo s tem, da teptajo po drugih; preveč dobrih ljudi je na svetu, da bi se bilo vredno ukvarjati z besedno ali drugačno greznico tistih z druge strani gaussove krivulje človeške srčnosti in dobrote.
Takrat sem se počutil bolje. Eno samo olajšanje je bilo. Potem sem začel v zadnjih letih malo bolj opazovati dogajanje po družbenih omrežjih. In opazil vzorec: vedno več je tistih, ki glasno in brez sleherne kritičnosti širijo bizarnosti, norosti, strup. In vedno manj tistih, ki skušajo poplavi teorij zarote, sovražnega govora, lažnih novic, nekritičnih kretenizmov in blodenj nasproti postaviti argumente in zastaviti svojo besedo.
In posledice? Jez zdrave pameti in argumentirane razprave na družbenih omrežjih je tako zelo načet, da ga na vedno več mestih prebijajo valovi norosti in bizarnosti. Ko se iz javne debate en za drugim umikajo ljudje, ki bi lahko prispevali glas modrosti in človeške integritete, iz jeza izpadajo posamezni kamni. In ko se bo umaknil še kdo, se bo jez zdrave pameti, modrosti, srčnosti dokončno podrl, čezenj bo pa udrla povodenj norosti, skrajnosti, strupa in bizarnosti.
Kam vodi to, da se iz javnih debat umikajo ljudje, ki imajo kaj za povedati in pokazati, v izpraznjeni prostor pa vstopa široka falanga razširjevalcev sovražnega govora in lažnih novic, teoretikov zarot, skrajnežev in bizarnežev, sovražno nastrojenih do vsega, kar misli in živi drugače od njih? Razumem, da se zdravi ljudje umikajo iz brezplodnih debat. Ampak s tem dajejo preveč prostora in glasu tistim, ki v izpraznjeni prostor ne znajo prinesti drugega kot strup in norost. Ker je vedno manj glasov, ki bi kazali na njihova bizarna cesarjeva oblačila, slednji postajajo vedno glasnejši in močnejši. Zaradi te tišine imajo vtis, da imajo prav in da je njihov glas res legitimen. Ker jih nihče ne popravlja, so prepričani da ves svet vidi stvari v enako bolnih in bizarnih barvah, kot ga vidijo samo. Več kot jih je, bolj poklicani se čutijo urediti svet po svoji meri.
Modri, razumni, kritični, srčni ljudje, ki se za svoj blaženi mir en za drugim odklapljajo iz brezplodnih debat za sabo puščajo prazen prostor. Pričakovati, da ga bodo zapolnili njim podobni, je norost. Ne bodo ga. Vanj se bodo naselili najbolj toksični pripadniki človeške vrste; bolj kot bodo zastrupili ta prostor, več zdravih se bo umikalo iz njega; bolj kot bodo zastrupili ta prostor, bolje se bodo sami počutili v njem.
Mark Twain je rekel, da se nima smisla ruvati s prašiči.
Res je. Nima se smisla ruvati s toksičnimi ljudmi.
A umikati se jim, je še veliko slabše.
Edina reč, ki v resnici pomaga, je trden zid.
Včasih, pred časi politične korektnosti, so neumnim idejam lahko odkrito rekli neumne ideje, bizarnim idejam so lahko rekli bizarne ideje, strupenim idejam so lahko rekli strupene ideje … potem je prišel čas, ko so nam dopovedovali, da se to ne spodobi, ker bi lahko prizadeli srčne občutkov nosilcev teh idej.
Mogoče je pa čas, da norim in blodnjavim idejam začnemo bolj odločno postavljati ogledala in jih imenujemo z njihovim pravim imenom. Tudi če bo zato kdo, ki jih širi užaljen in prizadet. Ker je to še vedno bolje kot čakati, da se en dan zbudimo v svetu, v katerem bodo njihove norosti in blodnje postale naša nova resničnost.
Če se boste nekega dne zbudili in čudili, zakaj se je svet spremenil v blatni svinjak, boste lahko del krivde za to pripisali pujsom. Ne pa vso: tudi vsi tisti s(m)o krivi, ki molče opazujemo njihovo pujsanje in se umikamo stran, da se ne umažemo od njihovega blata. Ko bo svet narejen po njihovi meri, bomo blatni vsi. Razlika je le ta, da bodo oni v tem uživali.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PPPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)
コメント