Včasih človek osuplo in z odprtimi usti spremlja javne nastope in zapise nekaterih ljudi, ki se kot največji nadstrokovnjaki spoznajo na skorajda vse ... potem odmaje z glavo rekoč "ojej, spet sta Dunning in Kruger na delu" in otožno spremlja, kako lep del širše in medijske javnosti te iste namišljene vseznalce in njihove nebuloze sprejema kot skorajda suho zlato in jim daje v resnih debatah mesto, ki jim ne pripada.
Mehanizem, ki pojasnjuje, zakaj so ljudje, ki o nečem vedo zelo malo, velikokrat bolj samozavestno prepričani v svoj prav od vrhunskih strokovnjakov, ki se vrsto let ukvarjajo s tistim področjem, sta že pred časom (1999) razložila Dunning in Kruger. Tudi to, zakaj nekateri tako trdno vztrajajo na vrhu prepričanosti v svoj prav, ki so ga nekateri poimenovali Mount Stupid. Ker je sestop z njega in soočenje z omejenostjo lastnega znanja precej neprijetno, obenem pa edina možna pot do tega, da se človek začne učiti in napredovati na katerem koli področju.
John Cleese je Dunning Krugerjev učinek razložil precej brutalno: »Človek rabi določeno mero inteligentnosti, da lahko razume, kako omejen je. Nekateri ljudje so pa tako neumni, da se jim niti ne sanja, kako neumni so.« Osebno sicer mislim, da ne gre toliko za inteligentnost, bolj za zmožnost kritičnega presojanja, ampak to je že tema za kakšno drugo debato.
Mehanizem, zaradi katerega del ljudi trdovratno ostaja na vrhu gore, kjer se pomanjkanje znanja križa z visoko samozeverovanostjo v lastne kompetence, je torej precej znan. Manj razumljivo je pa, zakaj v zadnjih letih ti posamezniki in skupine dobivajo toliko glasu v javnem prostoru in dobivajo vse več prostora v resnih debatah, ki z njihovim sodelovanjem postajajo vse bolj tragikomične.
Razlogov za to, da se v resnih debatah vse bolj pojavljajo glasni posamezniki in skupine, ki nimajo pojma o pojmu, je seveda več. Na eni strani so ti velikokrat bolj prepričani v svoj prav kot resni strokovnjaki (sak vrhunski strokovnjak na katerem koli področju namreč dobro ve, da ve veliko, obenem pa razume in pozna tudi omejitve svojega znanja ... podpoučeni maloznalci pa te zavore nimajo in se opremljeni z nekaj informacijami z Wikipedije in Facebooka čutijo poklicani svoj omejeni pogled agresivno razglašati in ozmerjati vsakogar, ki stvari vidi drugače, ali si drzne podvomiti v njihov prav). Na drugi strani znajo biti veliko bolj glasni od resnih strokovnjakov, ki jih obskurne debate ne zanimajo in se jim zdi oglašati na neumnosti nesmiselno, zato jih mediji in politika veliko bolj opazijo. Na koncu pa v javnih nastopih, prepričani v svoj edini prav in z odgovorom na čisto vse, laični javnosti delujejo celo bolj prepričljivo, kot tisti strokovnjaki, ki se zavedajo, na katere odgovore znajo odgovoriti, na katere pa ne.
Nisem pa prepričan, da se mediji in politiki dovolj zavedajo svoje odgovornosti, ko populistično pripuščajo ljudi z omejenim znanjem v resne debate in jim dajejo enako količino prostora in glasu kot resnim strokam. Nisem prepričan, da razumejo, kako se s tem povečuje tveganje, da odločitve, ki bodo dolgoročno vplivale na prihodnost skupnosti vse bolj postajajo podvržene vplivom posameznikov in skupin z nevarno limitiranim znanjem zgolj zato, ker so najbolj glasni in nasilni. In to na usodnih področjih za usodo družbe, od zdravstva in izobraževanja, do energetike in še česa.
© Kristijan Musek Lešnik, 2024