Bolj kot se bližajo evropske volitve, večkrat se spomnim na zadnjo polovico mojega leta v vojni mornarici. Kar nekaj časa je minilo, odkar sem svoje dni preživljal na patruljnem čolnu. Včasih na mirnem morju, včasih nas je pa premetavalo in krepko nagibalo levo in desno.
Ko zadnje dni pred Evropskimi volitvami prebiram naslove v časopisju, se vse bolj spomnim tistih trenutkov, ko sem bledozelen obležal na premcu in naslonjen na podstavek boforsa opazoval prihajajoče valove in se spraševal, ali bo naslednji tisti, ki nas bo prevrnil. Potem je – brez izjeme – prišlo naslednje jutro in sončni vzhod na odprtem morju. Ker … se nismo prevrnili.
Slika: Cmglee, Wikipedia, Boat balance
Ladje so uravnotežene tako, da lahko prenesejo kar nekaj guncanja levo-desno, pa se ne prevrnejo. Mora biti precej izjemen val z boka, da jih potopi. Razen, če so tako neenakomerno obtežene, da je ravnovesje porušeno in se ladja ne more več zravnati.
V tem smislu so sodobne človeške družbe precej podobne barkam. Stabilne demokracije so desetletja sorazmerno stabilno plule in ohranjale svojo smer zaradi ravnovesja, ki je vedno znova uravnotežilo krov. Po enih volitvah so se nagnile rahlo ne levo, po drugih rahlo desno, enemu ali dvema mandatoma z nagibom na eno stran je praviloma sledil en ali še kak mandat nagiba na drugo stran. Bolj konzervativni potniki so občasno malo bolj obtežili krmo, ker se jim je zdelo, da so tam dragocene reči, ki jih je vredno ohranjati; bolj progresivni potniki so poskrbeli za občasne obtežitve na premcu, ker se jim je zdelo, da so tam spredaj stvari, za katere si je vredno prizadevati. Barka je pa, po zaslugi enih in drugih, precej stabilno plula naprej.
V idealnih pogojih demokracija ohranja ravnovesje med konzervativno mislijo, ki v obstoječem redu išče dobro in želi ohranjati tisto, kar v tradiciji vidi vrednega in dobrega in progresivno mislijo, ki je občutljiva na napake in krivice v obstoječem redu in jih želi odpravljati in popravljati družnbo na bolje. Na ta način so družbe ohranjale red in se obenem izboljševale.
Ampak z družbo je podobno kot z ladjo – vsakemu nagibu na eno stran mora slediti nagib na drugo stran, da se sistem uravnoteži nazaj. Dokler deluje tako, so potniki varni. Če enemu nagibi na eno stran sledi drugi, še malo bolj vstran, pa tretji, pa četrti … gre ravnotežje rakom žvižgat. Potem je ponavadi tako, da na močno nagnjeni barki nekaj časa glasno tulijo totalitarne fanfare. Končna izida takšnega skrajnega nagiba sta navadno le dva: ali se vse skupaj prevrne in potopi, preživeli potniki pa iz plavajočih ostankov sestavijo nov splav; ali se pa pred potopom zgodi pretres, ki barko vrne v ravnovesje.
Lepota demokracije je v tem, da (vsaj na papirju in v teoriji) omogoča sporotno ohranjanje ravnovesja in preprečuje nevarne nagibe. Neprecenljivo vlogo pri tem seveda igrajo neodvisni mediji in informacije – zato so navadno tudi prve tarče katerega koli wannabee totalitarizma.
Ampak nazaj k časopisnim naslovom … zadnje dni sem prebral kar nekaj takšnih, ki svarijo pred vzponom skrajne desnice v Evropi.
Strinjam se. Skrajne desnice sicer ta trenutek ne vidim zelo veliko. Vsekakor več kot pred nekaj leti. In zagotovo dovolj za alarm ... še posebno, ker je veliko možnosti, da v naslednjih nekaj letih krepko zraste.
Tisto, česar ne kupim od tega, kar mi politika in mediji prodajajo med vrsticami, je teza, da bi se ta lahko krepila zato, ker bi povprečen Evropejec v sebi potihoma hrepenel po totalitarizmu skrajno desnih idej … zgodilo se bo le pod pogojem, da se bo velik del evropske politike in medijev še naprej pretvarjal, da porast desnice nima zveze z zgrešenimi politikami in potezami v zadnjem desetletju.
Če me je strah skrajne desnice? Seveda me je. Tako kot skrajnosti in skrajnežev na katerem koli koncu.
Ampak enako kot skrajne desnice me je strah tiste politike v Evropi, ki straši z vzponom skrajne desnice, obenem pa ni zmožna refleksije ter soočenja z lastnimi napakami in zaslugami za tiste pojave v Evropi, ki so osrednje hranilo za porast skrajnih idej … in namesto popravljanja svojih preteklih zablod dobesedno obljublja, da se bo tistega, kar je zavozila, lotila še hitreje in s še večjo strastjo.
Enako kot skrajne desnice me je strah tistih medijev, ki so zavrgli vlogo kritičnega očesa in namesto da bi bdeli nad njo in neprestano nadzorovali politiko, le-tej bodisi držijo štango in mižijo ob njenih zablodah, bodisi pa z njo celo zlezejo v posteljo in namesto vloge kritičnih presojevalcev političnih idej in akcij postanejo njeni apostoli in zastavonoše. (Dober pokazatelj takšnega incestoidnega odnosa je prehajanje posameznikov iz vrst »neodvisnih« novinarjev med politike in nazaj; dober pokazatelj stopnje demokratičnosti in kritičnosti družbe pa to, ali se mutantom s spuščenimi hlačami pretežno smeje, ali jim pa ploska in jih nagrajuje na volitvah.)
Enako kot vzpona skrajne desnice, pred katerim me (upravičeno) strašijo, me je strah tistih, ki so in ki še vedno ustvarjajo pogoje za njen vzpon in za to, da se njene ideje vse večjemu delu ljudi v Evropi zdijo sprejemljive in blizu … ne ker bi hrepeneli po tem, pač pa zato, ker so bili brez kakršne koli možnosti vpliva in tega, da bi kdor koli prisluhnil njihovim skrbem, potisnjeni v okoliščine, v katerih se jim zdijo njene ideje vse bolj privlačne.
Skrajna politika, tudi desnica je vedno v preteklosti gradila na sentimentu ljudi, ki so se počutili razžaljeni, nesližani in razvrednoteni … dejstvo, da se lep del evropske politike in medijev namesto z izvori teh občutkov in z vprašanjem zakaj se vse več Evropejcev počuti tako, bolj ukvarja s tem, kako to vse bolj naraščajočo skupino ljudi demonizirati, seveda ne bo prispevalo k ugašanju teh občutkov. Nasprotno. Zato ni čudno, komu zdi zdi, da je lep del evropske politike v tem trenutku tako izpraznjen in brez sleherne ideje ter vizije, da niti najmanj ne želi stabilnosti, ker za svoje golo preživetje: 1.) nujno rabi velikega bavbava s katerim lahko straši ljudstvo in mu pojasnjuje, da je edina, ki ga lahko reši pred njim … 2.) nujno mora početi vse, da bi ta zaenkrat mali bavbav čimprej zares zrastel v veliko strašilo … in 3.) čaka na priložnost, da ta svoj lastnoročni izdelek, ko bo dovolj zrastel, udušila in se naslednjih nekaj desetletij predstavlja kot odrešiteljica Evrope (če ji pa ne bo uspelo, se bodo pa še vedno lahko na pogorišču trkali po prsih in vpili: saj smo opozarjali).
Ni vse kar je levo skrajno levo in ni vse kar je desno skrajno desno.
Nič čudnega, da se tistim, ki gledajo v svet z ozko usmerjenim daljnogledov, ki je naravnan v levo stran obzorja, vse, kar je desno od tega zornega kota, celo palma na sredini obzorja naravnost v smeri barke, zdi desno. Tistim, ki gledajo strogo v desno, se pa seveda vse kar je levo od njihovega zornega kota, vključno s to isto palmo, zdi levo. Vedno je bilo tako in vedno bo tako, da smo pretežno sužnji svojih zornih kotov in perspektiv. Eni to razumejo, marsikdo ne. Eni razumejo, da so tudi drugi pogledi legitimni in da lahko ljudje legitimno vidijo stvari drugače od njih; drugi pač ne in drugačnim idejam lepijo oznake, v drugače misleče pa mečejo kamne. Eni prebirajo drugačne knjige, da bi razumeli, zakaj nekateri svet vidijo drugače; drugi drugačne knjige zažigajo.
Težava za katero koli družbo nastopi, kadar se v to past tunelskega pogleda na svet sočasno ujame kritična masa politike, medijev in drugih usmerjevalcev in ustvarjalcev javnega mnenja.
Prva posledica takšnega zoženega pogleda na svet je označevanje vsega kar je izven njegovega zornega polja - za skrajno, celo če gre za ideje, ki so še malo nazaj veljale za sprejemljive in razumne.
Druga posledica takšnega zoženega pogleda na svet je demoniziranje vseh, ki opozarjajo, da obstaja še precejšen del obzorja izven daljnogleda - za skrajneže, celo če gre le za ljudi, ki so po svoji naravi in idejah le nekoliko bolj konzervativni ali pa progresivni od slike v daljnogledu.
Tretja posledica takšnega zoženega pogleda na svet je ugašanje drugačnih misli, v bolj blagohotnih okoljih zaradi zdrave pameti in samocenzure, v manj prijaznih pa zaradi represije.
To preprosto sosledje precej dobro razume vsak, ki so ga kadar koli zanimali mehanizmi vzpona totalitarizmov. Enako kot to, da je ena od najbolj preprostih strategij, ki so jih brez izjeme uporabljali totalitarizmi in totalitarci vseh vrst, barv in oblik ta, da vsako idejo, ki je izven njihovega obzorja, razglasijo za skrajno in nevarno … in vsakogar, ki so drzne svet videti rahlo drugače kot zapovedujejo oni, razglasijo za nevarnega skrajneža. Ni je lažje poti za obvladovanje množic in ohranjanje moči ter z njo povezanih privilegijev - kot je strašenje z bavbavi.
Šment je v tem, da je te stvari vedno tako blazno preprosto ocenjevati in videti, ko gledamo nazaj in ko se pogovarjamo o zgodovini … po drugi strani nam pa nihče v roko ne da čarobne palčke ali racepta, da bi lahko vnaprej presodili, česa se je v konkretni situaciji treba bolj bati: bavbavov, pred katerimi nas strašijo tisti, ki imajo glas in moč – ali pa tistih, ki imajo glas in moč in nas strašijo pred bavbavi.
© Kristijan Musek Lešnik, 2024
Comments