Že nekaj časa nisem napisal bloga. Malo zato, ker je v splošnem ozračju pljuvanja in žaljenja v Sloveniji postalo povedati svoje mnenje že skoraj dejanje poguma in drznosti, jaz sem bil pa že v šolskih letih bolj strahopetne sorte. Malo pa, ker sem tudi bolj lene sorte.
Nekaj dni nazaj so me klicali, če bi prišel v Odmeve TV Slovenija na debato o vzrokih za (ne)delovanje COVID ukrepov. Ker gre za vprašanje, ki je v tej državi do konca spolitizirano, sem se najprej zahvalil. Po drugem klicu sem se pustil prepričati, nenazadnje res ker cenim druga gosta, dr. Alojza Ihana in dr. Vojka Flisa.
Moja draga mi je lepo rekla, kaj ti je tega treba. Mar bi jo poslušal
Ampak nisem. Notranji upornik, pa te reči. Zato me zdaj že nekaj dni različni anonimneži in nekateri glasnogovorci svobode govora zmerjajo za Janšista (kar koli že to pomeni, po enih odzivih sodeč je to žaljivka), dogmatika, skratka za del "tovarne zla" (kar koli so si že umislili pod tem pojmom).
Kaj sem povedal tako strašnega v Odmevih, da je vredno te gnojnice? Najprej sem kriv za tisto, česar nisem rekel. Nisem namreč rekel, da Slovenci živimo v fašistični diktaturi. Če bi to rekel, bi bil kul. Ampak nisem. Že to je verjetno nekaj dežurnih dušebrižnikov vrglo na zadnjo plat.
Potem sem si pa privoščil verbalni delikt najhujše vrste. Na vprašanje Rosvite Pesek o prislovični pridnosti in ubogljivosti Slovencev, sem se spomnil podatkov, da nam je lastno tudi uporništvo in odpor do avtoritet. V nadaljevanju sem ocenil – skrajšano povzemam – da:
je postalo v delu javnosti upiranje ukrepom način izražanja odpora do aktualne vlade,
v času, ko ukrepi trajajo tako dolgo, ni nič čudnega, da ljudje čutijo potrebo po druženju,
bi morala oblast (vlada) s svojim komuniciranjem graditi na zaupanju,
se v državi s tako nizkim zaupanjem v oblast in v okoliščinah epidemije novega virusa zaupanje lahko razvija samo z odkrito in iskreno komunikacijo,
bi morala vlada ukrepe komunicirati z občutkom in zavedanjem, da so ljudje siti ukrepov in so že žrtvovali veliko.
Kar bi temu dodal, pa ni bilo časa, sem povedal naslednji dan za Kanal A: da bi si ljudje, ki žrtvujejo za skupnost tolikšen del svojega normalnega življenja, s strani oblasti zaslužili priznanje, ne žuganja.
A razumete, kaj sem naredil narobe? Kaj je bil moj največji greh? Zmerjajo me, ker sem si drznil reči, da smo Slovenci kot narod uporniški.
Zakaj sem to rekel? Ker tako kaže edina tovrstna raziskava, ki jo poznam. In, ker tako pravi zgodovina:
naša najbolj razvpita literata sta Prešeren (Krst pri Savici) in Cankar, dva upornika, za spolno uravnoteženost jima dodajam še podobno uporniški Zofko Kvedrovo in Almo Karlin,
otroci v šoli berejo o kmečkih uporih,
prvi velik vojaški upor v frontnem zaledju v Avstro-Ogrski je bil upor slovenskih vojakov v Judenburgu,
Maribor je danes v Sloveniji, ker se je Rudolf Meister uprl poskusu nemške zasedbe mesta,
Ljubljana je bila prizorišče najbolj odločnega upora železničarjev v vsejugoslovanski stavki leta 1920,
uporniki so bili Ferdo Bidovec in druge žrtve Bazovice,
v španski državljanski vojni se je borilo 536 prostovoljcev iz Slovenije, glede na dostopne številke v relativnem deležu več kot pripadnikov katerega koli drugega naroda,
med drugo svetovno vojno je bil oborožen odpor Slovencev na Koroškem edini organizirani vojaški upor na ozemlju Tretjega rajha,
decembra 1941 je zbor Franceta Marolta v Unionski dvorani pred množico okupatorjevih oficirjev kljubovalno zapel »Lipa zelenela je« z gromkim aplavzom Slovencev v dvorani.
kulturni molk med okupacijo je bil še eno dejanje upora,
stavka več kot 5000 rudarjev v Zasavju leta 1958 je bila prva organizirana stavka v takratni Jugoslaviji,
Slovenci so se uprli mitingu resnice v režiji Slobodana Miloševiča,
v Sloveniji se je oblikoval najbolj splošen odpor do enopartijskega sistema v bivši državi,
pa sploh še nisem prišel do TIGR-a, OF in NOB kot najbolj množičnih izrazov upora in odpora ...
In zdaj se nekateri zgražajo, ker si je en psiholog drznil v Odmevih reči, da smo Slovenci nadpovprečno uporniški in nezaupljivi do oblasti? Resno???
Cona somraka – epizoda ena
Spletni anonimneži so zgodba zase. Druga zgodba so nekatere zastavonoše svobode govora in človekovih pravic. Ki so, človekove pravice namreč, ful in kul sveta stvar. Ko gre zanje. Malo manj ... ko si kdo drug drzne odpreti usta.
»Lepo vas prosim, 30 let stara raziskava in kakšno posploševanje in dogmatiziranje, daleč od znanosti.« je zapisala ena gospa z doktorskim nazivom. Očitno jo je zmotilo, da sem omenil uporniški značaj Slovencev, nagnjenost k upiranju avtoritetam in nizko stopnjo zaupanja v oblast.
Ampak nizke stopnje zaupanja v oblast si nisem izmislil. Tule so podatki, mi smo tisti SVN z največjim padcem zaupanja v vlado v letih 2007-2018 (vir: Government at a Glance, 2019).
Tudi uporništva si nisem izmislil. Se ga ne da. Ga je izpričala zgodovina.
Ni me šokiralo, da je gospo zmotilo omenjanje uporniške narave Slovencev. Saj vem, da ne boste mogli verjeti (tudi jaz sem se ščipal in si mel oči), ampak je res: gospa, ki je oceno, da smo Slovenci nadpovprečno uporniški, označila za posploševanje in dogmatizem, se predstavlja tudi kot političarka - zdaj pa sedite, da ne padete po tleh - Socialnih Demokratov. Verjamem, da vam je odprlo čeljust: da je predstavnico stranke, ki pomemben del identitete gradi na spoštovanju upora Slovencev v času NOB, razburila ocena, da smo Slovenci precej uporniški? Razumete? Jaz tudi ne. .
Ampak kaj bi moral povedati, da dotična gospa ne bi okarala mene in še TV Slovenija, ker so me povabili v Odmeve. Sem našel njen zapis, nekaj dni pozneje. Takole pravi: »Epidemijo lahko obvladuješ in vodiš k družbeno sprejemljivim izidom le na način, da državljani pri obvladovanju epidemije sodelujejo. To dosežemo, če jih prepoznamo kot zaupanja vredne partnerje. Ključno je, da je dialog z državljani utemeljen na zaupanju in spoštovanju …«
Priznam, da sem se moral uščipniti in si pometi oči: malo drugače obrnjene besede, ampak primojduš, skoraj tisto, o čemer sem tudi jaz govoril v Odmevih in na KanaluA. S to razliko, da je imela gospa na razpolago židani čas za pisanje svojega besedila, jaz sem pa v časovno ozko omejenem času odgovarjal na vprašanja, ki jih vnaprej nisem poznal. Povedala sva podobne reči (nič čudnega, veliko tople vode se pri teh rečeh tako ali tako ne da odkriti). Ampak moje besede so zanjo posploševanje in dogmatizem, njene pa … verjetno ekstrakt koncentrirane modrosti. Vam je kaj jasno? Meni ni bilo.
Sem raje šel naprej ... ker se je gospa pritožila, da so moje besede daleč od znanosti (priznam, da sem ves čas očitno zmotno mislil, da Odmevi niso znanstveni forum). Pa sem malo naprej v njenem zapisu našel tole: »v Sloveniji so šole in vrtci žal neutemeljeno žrtve epidemije, kljub z raziskavami dokazani nizki incidenci prenosa korone okužbe v šolah in vrtcih.« Aha, to je torej znanost. Oziroma to bi moral reči, da bi se moje besede slišale znanstvene.
Seveda so vrtci in šole žrtve epidemije. Ampak podatki so pa vse prej kot tako preprosti, kot jih je zapisala gospa. V resnici so zelo različni, od tega, da se virus v šolah ne širi, do tistih, da so šole največja žarišča okužb. Zadnji podatek, ki sem ga našel v biltenu švedskega učiteljskega združenja (vir: https://skolvarlden.se/bloggar/kornhall) pravi takole:
na Švedskem je bilo v zadnjih 5 tednih leta 2020 skupaj 963 večjih izbruhov okužb,
od tega 330 (34% vseh žarišč okužb v državi) v osnovnih šolah,
skupaj pa v vrtcih in šolah 607 (63% vseh žarišč okužbe v državi).
Ne mislim, da naj slovenski vrtci in šole ostanejo zaprti. Niti približno ne zagovarjam zapiranja vrtcev in šol brez premisleka o psihosocialnih posledicah, ampak selektivno izbiranje samo tistih podatkov, ki potrjujejo mnenje pisca – ni niti znanstveno niti strokovno. Kdor to počne, obenem pa drugim očita posploševanje in neznanstvenost; tega ne morem oceniti drugače kot ošabno in oholo.
V takšni klimi in stanju duha sem lahko le zadovoljen, da sem daleč od tam, kjer v tem trenutku sprejemajo odločitve in ukrepe – posebno v šentflorjanski klimi, kjer lahko vsakogar na pranger nabijajo aktivisti, ki v javnosti kot »znanstvene resnice« širijo enostranske podatke; izberejo kar gre v njihovo agendo in priročno izpustijo, kar ne paše not.
Cona somraka – epilog
Ni kaj dosti za dodati.
Izkazalo se je – spet – da je imela moja boljša polovica prav. Lahko bi vedel.
Kaj mi je bilo tega treba, se sprašujem. Ne prvič. In verjetno ne zadnjič.
Cona somraka – povzetek
Bom ponovil, kar sem napisal že nekje drugje.
Ko je ocena, da je epidemiloška slika v državi povezana s preletom (se strinjam, da nepotrebnim) letal, deležna ovacij; poskusi strokovne razlage stanja pa skomigov, pljunkov, diskreditacij in groženj s smrtjo, lahko ocenim samo, da smo vsi skupaj v riti. In da bo še kar nekaj časa temno.
Legenda:
* kahlarji - ljudje, ki svoje besedne iztrebke skrbno zbirajo v metaforično kahlo in jih ob priložnosti izlijejo na tistega, ki jih moti,
© Kristijan Musek Lešnik, 2020