Pravkar mi je grozilo, da se bom znašel na seznamu najbogatejših Slovencev ... za nekaj sekund ... potem sem se pa zbudil v resničnost. Kako se je zgodilo? Tako, da se je na moj zadnji zapis odzval en veseljak. Takole:
In to trdi nekdo, ki za uro spletnega predavanja računa 24 €. 50 slušateljev... Ura 1200 €.
Vau! 1.200 EUR za uro ... z vsem spoštovanjem ... to pa res ni majhen denar. Sem si že začel risati v mislih vse, kar vse bom zanj kupil ženi, otrokoma, pa nekaj priboljškov za pse, nekaj sadik za vrt .... in če bo kaj ostalo, še sebi privoščil par novih nogavic.
Za trenutek me je preplavilo navdušenje. V mislih sem že odplaval in zasanjaril o tem, kako pripravljam kovčke, da s svojim privatnim letalom odpeljem soprogo na svoje neštevilne nepremičnine po svetu, pa da obiščeva otroka, ki jima ob takšnih honorarjih lahko privoščim šolanje na najboljših svetovnih univerzah ...
... potem sem se vrnil v resničnosti, šel preverit svoj 12 let star Citroen, če mi bo danes vžgal; se sprehodil tistih deset metrov z ene strani slabo izoliranega podstrešja, ki mu rečemo stanovanje, do druge strani; in razmislil o tem, kako naj ta teden kosilo načrtujem tako, da otroka ne bosta lačna, ko se bosta vračala s študentskega dela ... in se na koncu potolažil še z mislijo, da so avijoni potratna in neekološka zadeva; nepremičnine po svetu pa tudi zgolj vir stresa in tesnobe; Ljubljanska univerza pa še vedno dovolj solidna, da bo otrokoma dala dobro izhodišče za življenje.
Ker človek ne more živeti od sanj, sem se pomirjen vrnil k delu. Za začetek sem poslal rokopis nove knjige uredniku. In se ob tem spomnil, kako so v resnici videti honorarji za intelektualno delo z glavo na Slovenskem ... spomnil sem honorarjev za zadnje štiri moje knjige: za prvo (137 strani) celoten honorar ni dosegel zgoraj očitanih 1.200 EUR (s ponatisom vred), za drugo (212 strani) celoten honorar ni dosegel zgoraj očitanih 1.200 EUR, za tretjo in četrto (vsaka po 270 strani) sem skupaj prejel natančno 0 EUR (z besedami nič, zilč, nada, nula, prazen ništrc) honorarja. Če vsoto delim z vloženimi urami, je bilo moje pisanje čez palec vredno približno poldrugi (1,5) Evro na uro.
Ampak ...
Ampak tega zapisa se nisem lotil zato, ker bi želel pisati o ceni in vrednotenju intelektualnega dela na sončni strani Alp ... ali pa izdajati skrivnosti o duševnem zdravju cepca, ki kljub zgoraj zapisanim številkam še kar piše knjige (kaj hočem, od malih nog sem bil nor na knjige, še vedno jih rad šižiram, pa še vedno jih rad pišem).
K tipkovnici sem sedel, ker sem vedno znova osupel nad tem, s kakšno lahkoto dežurni pljuvači in obrekovalci po spletnih omrežjih trosijo neresnice.
K tipkovnici sem sedel, ker sem vedno znova osupel nad tem, da v Sloveniji ni večje žaljivke kot je ta, da se nekomu očita zaslužek, četudi (kot v primeru, ki je bil povod za ta zapis) popolnoma izmišljen.
K tipkovnici sem sedel, ker sem vedno znova osupel nad tem, kam smo zabredli kot skupnost, v kateri temeljno gonilo tolikerih ljudi ni hvaležnost za tisto, kar so in kar imajo, pač pa tako strašna zagrenjenost in nevoščljivost drugim, da so pripravljeni halucinirati in si izmišljevati reči o drugih, da bi se v lastni koži počutili malo manj slabo.
K tipkovnici sem sedel, ker sem vedno znova osupel nad tem, kaj manjka nekaterim ljudem in česa imajo viška, da se jim da trositi traparije po družbenih omrežjih in po njih puščati svoje iztrebke, namesto da bi svoj čas izkoristili za to, da bi zase našli tisto, za kar so zagrenjeno nevoščljivi drugim. Ne gre za to, da bi se spraševal ZAKAJ ... toliko psihologije že poznam, da si lahko mislim, kaj jih tare in daje. Tisto, kar me bolj žuli je KOLIKO ... vsakokratna osuplost nad tem, koliko zagrenjenih in fovšljivih nesrečnežev je med nami in kaj to pomeni za zdravje družbe v kateri živimo in v katero rastejo naši otroci.
Za konec ... osebi, ki mi je očitala strahoten greh, da služim po 1.200 EUR na uro ne želim nič slabega. Nasprotno, od srca ji privoščim, da bi za svoje delo zaslužila vsaj toliko, kot je v navalu grenkobe očitala meni. Oziroma, ji privoščim še več ... da se ji ne bo treba ozirati po sosedih s fovšijo in zagrenjenostjo in da bo lahko zvečer pomirjena legla v posteljo z mislijo, da je pravzaprav še kar zadovoljna s svojim življenjem.
Kar se pa mene tiče ... jaz bom zadovoljen že z dosti manj od tega ... od slabega poldrugega evra na uro, kolikor mi, če seštejem vložene ure in honorarje, približno prinese pisanje knjig do 1200 je namreč ogromno manevrskega prostora. Nekaj malega ga je pa tudi pri plačah na univerzi ... že zato, da nam ne bo vedno znova treba zardevati ob misli, da lahko mnogi, ki jim na fakultetah podajamo znanje, to znanje unovčijo precej bolje kot je ovrednoteno naše. Ne zato, ker bi se pehal za cekini, pač pa zato, ker bi želel svoji soprogi in otrokoma kdaj omogočiti kaj več.
Kristijan Musek Lešnik
© Kristijan Musek Lešnik, 2023