Za uradno rojstvo pozitivne psihologije velja leto 1998, ko jo je Martin Seligman izbral za osrednjo temo svojega predsedovanja Ameriški psihološki zvezi.
V resnici je njena zgodovina veliko daljša: že v rosnih letih psihologije je takratni predsednik najstarejšega strokovnega združenja psihologov John Dewey trdil, da mora psihologija kot samostojna veda biti zavezana razumevanju človeškega vedenja in prispevati k vrednosti človeškega življenja. Delo psihologov in psihologije moramo vrednotiti, je menil Dewey, v luči njihovega prispevka k vrednosti oziroma kakovosti življenja posameznikov in prispevka k razvoju cvetoče družbe.
Kljub temu je v desetletjih po teh mislih Johna Deweya razvoj psihologije ubral drugo smer: usmeril se je predvsem v raziskovanje, razumevanje in odpravljanje psiholoških stisk, težav, problemov, motenj pri ljudeh. Psihologija 20. stoletja je v pretežni meri ostajala priklenjena na stališče, da je njen osrednji cilj zmanjšanje trpljenja pri ljudeh.
Te omejitve nekaterih tradicionalnih pristopov v psihologiji Martin Seligman osvetli, ko opisuje, kako je, ko mu je kot psihoterapevtu pri katerem izmed klientov uspelo skoraj popolnoma premagati občutke tesnobe, jeze in žalosti. Pričakoval je, da bodo ljudje ob tem občutili srečo. In vendar so. na njegovo veliko začudenje ostali zgolj – prazni. Tovrstne izkušnje kažejo, da krepitev življenjskih veščin, zmožnosti za boljše odnose, več smisla v življenju, več angažiranosti in več pozitivnih čustev očitno zahteva nekaj drugega, kot zgolj zmožnosti za spopadanje z anksioznostjo, depresijo, stresom, bolečino, jezo. Zato se, kot pravi Christopher Peterson, pozitivna psihologija osredotoča tako na človekove šibkosti kot na moči, stremi tako k »krepitvi najboljših stvari« v življenju, kakor tudi na »popravljanje najhujših«.
Cilj pozitivne psihologije torej ni ignorirati ali zavračati resne težave, ki jih doživljajo mnogi ljudje (nasprotno, ljudem v stiskah in težavah je treba pomagati na najboljše možne načine). Prav tako pozitivna psihologija ne predpostavlja, da je treba druge smeri in pristope v psishologiji zavreči, ali nadomestiti. Nasprotno, smisel pozitivne psihologije je v tem, da dopolnjuje in razširja k problemom usmerjeno psihologijo, ki je predstavljala prevladujoči pogled v psihologiji v preteklih desetletjih. Predvsem pa končno postavlja v ospredje pozitivne potenciale in izkušnje in razvoj življenjskih veščin, ki lahko pomagajo ljudem živeti bolj polno, srečno in zadovoljno življenje.
Nastanek pozitivne psihologije pomeni odgovor na ujetost psihologije 20. stoletja v začarani krog ukvarjanja s stiskami in problemi in neizkoriščenih priložnosti za ukvarjanje z enako pomembnimi pozitivnimi platmi življenja.
Sir. dr. Simon Wessely, predsednik britanskega Royal College of Psychiatrists, to opisuje s slikovito prispodobo: »na probleme usmerjena« psihologija se začne s posameznikom ukvarjati šele, ko slednji pade čez rob pečine in ga začne ponovno sestavljati.
Takšno razumevanje poslanstva psihologije ima več pomembnih omejitev: duševno “zlomljenega” človeka je dosti težje in bolj boleče sestavljati v prvotno stanje; človek, ki je enkrat padel vprepad, bo veliko lažje in prej zdrsnil vanj še kdaj. Pozitivna psihologija poudarja, da je veliko bolj smiselno pri ljudeh krepiti življenjske veščine, ki bodo marsikoga rešile pred padcem v “prepad”, tistim, ki vendarle padejo vanj pa pomagale lažje prebroditi in preživeti padec.
© Kristijan Musek Lešnik, 2017
Comments