Toksični ljudje so med nami.
Ne le to, vedno več jih je.
In vedno več ljudi doživlja hude stiske zaradi toksičnih ljudi in toksičnih odnosov.
Pred natančno letom dni sem napisal blog z naslovom »Kako bi bilo, če bi zaupali učiteljem, v šolah pa se namesto z norimi več ukvarjali z dobrimi ljudmi«, v katerem sem med povsem na koncu omenil nekatere značilnosti toksičnih ljudi. Glede na odziv, ki ga je bilo deležno takratno besedilo, predvsem pa glede na njegovo aktualnost, se mi zdi smiselno ta del besedila še enkrat ponoviti.
Ker se tu in tam v življenju (na le v šoli) vsi srečamo s toksičnimi ljudmi in smo večinoma slabo opremljeni z izkušnjami in znanjem, kako ravnati v takšnih odnosih, nekaj misli o tem kako jih prepoznati in kako ravnati ob njih.
Nekatere ljudi doživljamo kor težavne, stike z njimi pa kot neprijetne in zahtevne. Tudi če se nam zdijo neprijetni, niso nujno »toksični« v pravem pomenu besede. Toksični so tisti ljudje, ob katerih in zaradi katerih drugi ljudje dejansko obolevajo. Ker so strupeni. Z neprijetnimi ljudmi je dobro imeti čim manj opravka. Ker se ob njih ne počutimo dobro. Toksični so pa druga zgodba – to so ljudje, ki jih je dobro čim prej in čim bolj odrezati iz življenja. Ker lahko ob njih resno trpimo. In zbolimo.
Zdravi ljudje se ob motenih velikokrat sprašujejo »kaj je narobe z mano«; moteni ljudje se sprašujejo »kaj je narobe z vsemi drugimi ljudmi«. Njihov motiv ni spreminjati sebe, pač pa ohranjati svojo patologijo in svoj bizarni notranji svet, tudi z odkritim ali posrednim nasiljem.
Ljudje, ki so vajeni zdravih ljudi in zdravih odnosov, imajo velikokrat resne težave, ko naletijo na motene in toksične ljudi. Na eni strani nimajo izkušenj in se ne znajo braniti. Na drugi strani znajo biti nekateri toksični ljudje na prvi pogled izjemno očarljivi in prepričljivi. Toksične ljudi si lahko predstavljata kot parazite v živalskem svetu. Tako kot paraziti za svoje življenje potrebujejo zdravega gostitelja, ki ga bodo lahko zažirali, toksični ljudje iščejo sebi primerne žrtve. Bolj kot ste prijazni, dobronamerni in empatični, prej se vas bodo lotili.
Toksični ljudje so različnih barv in oblik. Imajo pa nekatere skupne ali vsaj bolj pogoste lastnosti, s pomočjo katerih jih lažje prepoznamo:
Pri mnogih nikdar ne veš, kje si. En dan so lahko prijetni, prijazni, očarljivi, že naslednji dan se sprašuješ, kaj si naredil narobe, da so tako nasilni.
Sindrom »vse je v redu«. Ko so očitno nerazpoloženi in čemerni, na vprašanje o njihovem počutju odgovorijo »vse je v redu«; a na način, ki namiguje, da v resnici ni. V njihovem izkrivljenem svetu je naloga drugega, da ugotovi, kaj je narobe in jih spravi v dobro voljo.
So manipulativni. Njihov cilj je pripraviti druge, da bodo počeli stvari po njihovih željah in narekih. Druge ljudi uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev.
Pretiravajo. Njihove najljubše besede zveze so »ti nikoli«, »ti vedno«, »ti povsod«, »vsi učitelji«, »vsi starši« ...
Nenehno sodijo druge. Vedno in povsod kritično presojajo druge. Ne sebe. Ko bi se morali soočiti s svojimi pomanjkljivostmi in napakami, se zatečejo k izkrivljanju stvarnosti, ali k lažem. Ko drugi naredi napako, si jo zapomnijo in jo nenehno očitajo.
Ne prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja. Če se morajo soočiti s svojimi spornimi ravnanji, jih minimalizirajo (»poglej kaj počnejo drugi«), ali najdejo krivca zunaj sebe.
Ne prevzamejo odgovornosti za svoje občutke in čustva. Raje jih projicirajo na druge v odnosu (na primer če so jezni, očitajo drugemu, da je jezen).
Želijo nadzorovati življenje bližnjih ljudi. Paradoks je, da ljudje, ki dejansko niso zmožni nadzorovati sebe, poskušajo prevzeti nadzor nad življenjem drugih.
Ne spoštujejo mej drugih. Toksični ljudje lahko neprestano ponavljajo ena in ista ravnanja v odnosu do drugih kljub neprestanim opozorilo, naj nehajo. Medtem ko zreli in zdravi ljudje spoštujejo meje drugih, toksični uživajo v njihovem prehajanju.
Ignorirajo občutke in čustva drugih. Če jim pogovor ni po godu, ga prekinejo na sredini in pustijo drugega, da tuhta, kaj za vraga je naredil narobe.
V običajne besede vnesejo strupen prizvok (na primer v besedah »vidim, da si se zabaval«, se lahko skriva prizvok »očitno ti ni mar, da se jaz nisem«). Ko jih soočimo in vprašamo, kaj v resnici pomenijo njihove besede in kaj želijo, so užaljeni in trdijo, da smo »spet vse narobe razumeli«.
Jemljejo, dajejo pa ne. Vzajemnost je temelj zdravega odnosa, toksičen človek hlepi po jemanju, dajati pa ni zmožen – razen ko gre za manipuliranje z drugimi, da bi za sebe dobil še več.
Niso se zmožni opravičiti. Ne vidijo razloga za opravičilo, ker so vse napake vedno krivda nekoga drugega. Ko so soočeni s svojo napako, preobrnejo zgodbo, preinterpretirajo dogodke in na koncu sestavijo prepričljivo novo zgodbo, v katero neomajno verjamejo.
Vedno imajo prav. Toksični ljudje vedno najdejo zorni kot, s katerim upravičujejo svoj prav, tudi kadar se popolnoma očitno motijo.
Niso konsistentni. Pri njih nikoli ne veš, na čem si, ker spreminjajo svoje gledišče, stališča in vedenje glede na to, kaj jim v različnih trenutkih obeta uresničiti svoje cilje in doseči želeno. (zato znajo biti izjemno prijazni, kadar od vas želijo nekaj.)
So nepošteni. Pri tem ne gre za drobna pretiravanja, občasno laž, ali prikrivanje napake. Mnogi toksični ljudje imajo za sabo karierno pot ponavljajočih vzorcev nepoštenega vedenja do drugih in do skupnosti.
Nenehno se jim moraš dokazovati. Toksični ljudje od drugih zahtevajo, da se opredeljujejo in da dajo prednost njim pred drugimi in njihovim ciljem pred svojimi lastnimi. Njihov slog dinamike je deli in vladaj pri čemer so zmožni od ljudi okrog sebe zahtevati, da se »zanje« odpovejo drugim pomembnim stvarem in odnosom (»če bi ti bilo mar zame, ne bi šel s prijatelji …«).
Nenehno se jim moraš opravičevati, tudi za občutke in dejanja, ki niso tvoja.
Nenehno moraš pojasnjevati svoje stališče. Ne zanimajo jih stališča drugih. Ko se znajdejo v razpravi, lahko preusmerijo fokus iz vsebine na način pogovora. Osredotočajo se na probleme, ne na rešitve. Če se jim zmaga v razpravi izmika, bodo vanjo navrgli nebistven argument, ali tri leta staro zamero. Njihova taktika zamegljevanja je velikokrat uspešna – še preden se sogovornik dobro zave, razpravlja o nečem popolnoma tretjem kot je bila vsebina prvotnega pogovora – ponavadi o krivici, ki jo je doživela toksična oseba.
Če jim zmanjka argumentov, naredijo problem iz načina. Če se poskušamo pogovoriti z njim o nečem, začnejo polemizirati o načinu, na katerega smo načeli pogovor.
Ne kažejo skrbi, podpore ali zanimanja za druge. Ko se drugim dogajajo dobre stvari, to usmerja fokus stran od nih in od njihovih lastnih ciljev.
Ne privoščijo uspeha drugim. V njihovem bolestnem vesolju se ob uspehih drugih sami počutijo manjše. Zato vsak uspeh drugih hitro zmanjšajo.
Ker zdrav človek ne more razumeti motivov in logike toksičnega človeka, ne more razumeti, kaj se dogaja v odnosu z njim. Čuti, da je marsikaj narobe, ne ve pa kaj, ker so toksični ljudje ne samo manipulativni, pač pa tudi izmuzljivi in nepredvidljivi. Zato zdravega človeka dolgotrajen odnos s toksičnim človekom velikokrat vodi v bolezen in v spraševanje: kaj je narobe z mano. Manj kot je zdravemu jasno, kaj se dogaja, bolj bo toksični človek skrbel, da se bo počutil še bolj obupno; obenem ga bo toksični človek krivil za vse kar gre narobe v odnosu. Medtem, ko bo zdravi človek izgubljal zaupanje v svoje duševno zdravje, bo toksični zajedavec rušil njegovo socialno in podporno mrežo, dokler ga ne bo imel v popolni oblasti.
© Kristijan Musek Lešnik, 2017