Pozitivna psihologija se ukvarja s proučevanjem in jačanjem pozitivnih vidikov človeškega življenja in duševnosti: z vprašanji sreče, zadovoljstva, smisla, optimizma, upanja, vztrajnosti, odpornosti, psihičnega blagostanja, in z drugimi pomembnimi pozitivnimi vidiki človeškega življenja in doživljanja. Njen namen je usmerjanje pozornosti psihologije in psihologov korak naprej od »zdravljenja« in odpravljanja primanjkljajev pri ljudeh – proti krepitvi njihovih pozitivnih zmožnosti in moči.
Pozitivna psihologija temelji na pomembnih spoznanjih:
da so ljudje, ki se počutijo oziroma so bolj srečni, zadovoljni, vztrajni, optimistični, bolje čvrsti in bolje psihološko opremljeni za soočanje in obvladovanje neprijetnih dogodkov, okoliščin, občutkov in čustev; zato bodo tudi težje življenjske preizkušnje prestali z manj hudimi posledicami in poškodbami,
da se da lastnosti kot so vztrajnost, optimizem, odpornost, zmožnost razvijanja trajnih in poglobljenih odnosov, ter občutke zadovoljstva, sreče, smisla pri ljudeh sistematično krepiti in razvijati (s tem pa krepiti in razvijati njihovo psihološko čvrstost in odpornost),
da je najbolj smotrno (tako kot to velja za večino pomembnih veščin in spretnosti) te psihološke in življenjsko pomembne veščine in lastnosti razvijati ter krepiti že v času otroštva; ker bodo takrat naučene in ponotranjene življenjske veščine najbolj trajno zasidrane in bodo dolgoročno največ prispevale h kakovosti življenja.
Kljub temu se je velik del tradicionalne psihologije 20. stoletja ukvarjal predvsem s psihološkimi težavami, stiskami, problemi in motnjami. Pri njihovem odpravljanju je dosegla pomembne uspehe, ki so vodili v izboljšanje življenja za marsikoga. Vendar je odpravljanje stisk in problemov le ena plat tistega, kar lahko ponudi psihologija: pozitivna psihologija je nastala v prepričanju, da je treba tudi pozitivne plati človekovega doživljanja in duševnosti proučevati in se z njimi ukvarjati z enako vnemo.
Danes je pozitivna psihologija ena od najpomembnejših raziskovalnih in uporabnih smeri v sodobni psihologiji. Na eni strani ustvarja nova spoznanja o pomenu pozitivnih vidikov življenja za kakovost živjenja in duševno ter telesno zdravje; na drugi strani pa razvija metode in strategije za krepitev življenjskih veščin in izboljšanje kakovosti življenja. Pri tem pa je treba poudariti, da pozitivna psihologija ni “srečologija”, ki bi si prizadevala ustvarjati nenehno srečne ljudi, ki se bodo ves čas in vedno le smehljali. Bolezni, stiske, bolečine, izguba in travme so nujen spremljevalec človeškega življenja, tako kot strah, jeza, tesnoba in druga manj prijetna čustva, ter različne duševne stiske, težave in motnje. Pozitivna psihologija si ne dela utvar, da lahko odpravi manj prijetne plati človeškega življenja in doživljanja: lahko pa naredi veliko za to, da s(m)o ljudje bolj srečni, bolj zadovoljni, bolj optimistični in bolje opremljeni za soočanje z manj prijetnimi dogodki in občutki, ko se zgodijo – in jih lažje premagujemo.
Pokojni profesor Christopher Peterson je poudarjal, da pozitivna psihologija temelji na treh pomembnih spoznanjih:
pozitivne plati psihološkega doživljanja in življenja so enako resnične in pomembne kot negativni psihološki pojavi, izkušnje in počutje, zato si zaslužijo enako resno obravnavo,
kar je “dobro” v življenju ni zgolj odsotnost problematičnega, ne počutiti se depresiven je nekaj povsem drugega kot zjutraj skočiti iz postelje poln energije in veselja za prihajajoči dan,
pozitivni psihološki vidiki življenja so tako pomembni, da jih ne moremo in ne smemo pojasnjevati zgolj kot odsotnost psiholoških stisk, problemov, težav in motenj.
S pozitivno psihologijo se sodobna psihologija vrača k pomembnemu delu svojih korenin.
Že v rosnih letih psihologije je v uvodnem nagovoru članom Ameriške psihološke zveze leta 1899 njen predsednik John Dewey poudaril:
da mora psihologija kot samostojna veda biti zavezana razumevanju človeškega vedenja in prispevati k vrednosti človeškega življenja;
da je treba delo psihologov in psihologije vrednotiti v luči njihovega prispevka k vrednosti oziroma kakovosti življenja posameznikov in prispevka k razvoju cvetoče družbe.
Harvardska raziskava, najstarejša in najpomembnejša tovrstna študija, ki že več kot 75 let spremlja življenje skupine 268 diplomantov Harvardske univerze, je pokazala, kaj je najpomembnejši dejavnik zadovoljstva v življenju - toplina odnosov z drugimi ljudmi.
© Kristijan Musek Lešnik, 2017