Vsak učitelj se v karieri velikokrat znajde pred novim razredom.
Kaj lahko ve učitelj, ko se znajde pred novim razredom
Razreda ne pozna. Učencev ne pozna. Nekaj malega je morda slišal o njih iz različnih virov, spoznal jih pa šele bo.
Kljub temu lahko napove, da je v razredu nekaj učencev, s katerimi bo težko delati. Nekateri bodo motili sošolce, drugi sabotirali učitelja, tretji sprožali kaos v razredu … Recimo, čez palec, da pričakuje 10% takšnih.
Lahko napove, da je v razredu sabo nekaj učencev, ki mu bodo brezpogojno sledili … Recimo, čez palec, da jih pričakuje kakih 20%.
Lahko pa napove tudi, da je v razredu velika večina, ki se bo gibala med obema skupinama in čez čas nagnila v eno smer.
Kam se bo nagnila ta večina je nekaj malega odvisno od »rušilcev« in »sledilcev«, daleč daleč najbolj pa od učitelja.
Če učitelj večino časa in energije posveti tej večini in si s svojo pedagoško integriteto pridobi njihovo zaupanje, se bodo umikali stran od »rušilcev«. In čutili vse bolj odklonilen odnos do vrstnikov, ki jih vpletajo v svoje izpade, ker svojih stisk ne znajo izražati na sprejemljiv in manj sebičen način.
Če učitelj večino energije posveča »sledilcem«, ohranja njihovo zvestobo. Ki je tako ali tako že tam in je skoraj nič ne more načeti. Zagotovi si reden aplavz stalnega avditorija in če se želi počutiti se oboževan s strani peščice, doseže svoje. Nič manj, ampak tudi nič več. Če bi z razredom rad dosegel kaj več, mu ne bo uspelo.
Če učitelj večino časa in energije posveča »rušilcem«ne naredi nič drugega kot to, da jim daje še več moči in glasu. Krepi jih. In krepi kaos v razredu.
Če učitelj misli, da mora večino v razredu neprestano opozarjati, kako zelo rušilni so »rušilci«, bo dosegel nasprotno od želenega. S tem, ko se nenehno ukvarja z njimi, celoten pouk osredotoča nanje, »rušilci« pa namesto da bi bili odrinjeni na rob, začutijo, da so osrednje figure pouka. Počeli bodo vse tisto, kar jim je že prineslo to pozicijo moči, samo še »bolj noro, bolj na poskok« (prosto po Bedancu). Učenci niso nekompetentni bedaki, tako nezmožni sami oceniti klimo v razredu, da potrebujejo učitelja za tolmača. Stanje si bodo raztolmačili sami.
Če jim učitelj zaupa, so učenci zmožni sami oceniti, da »rušilci« motijo njih in njihovo delo.
Če jim to želi tolmačiti in nenehno kazati učitelj, jim kaže le, da ne razume svojega dela. Od tam do sklepa, da imajo pred sabo nekompetentnega učitelja, ki mu ne morejo zaupati, da bi jih znal zaščititi pred kaosom, zato bodo zaščito slej ko prej začeli iskati na drugi strani in se podprli »rušilce«.
Učitelja, ki učencem razlaga, da je žrtev okoliščin in "rušilcev", razred ne bo spoštoval. Kako naj mu zaupajo, da jih bo kam pripeljal, če ne zna poskrbeti zase.
Če se učitelj neprestano prepira z »rušilci« in jim dokazuje kdo ima prav, se spušča na njihovo raven, namesto da bi se ukvarjal s tistim, zaradi česar je v razredu (privesti razred od točke A do točke B).
Več časa kot se učitelj ukvarja z »rušilci«, bolj prikrajša tiho večino v razredu. Če misli, da slednji tega ne občutijo kot krivico, se moti. Če misli, da mu bodo ploskali ob jalovih zmagah nad »rušilci«, se moti.
Če učitelj misli, da bo pedagoško avtoriteto pridobil z žuganjem in ustrahovanjem, je zgrešil stoletje. Za eno cifro, ali kar za dve. Ne gre. Ne bo šlo.
Če učitelj misli, da bo tiha večina pritisnila na »rušilce«, če bo sam pritisnil na večino, bo večina to dojela kot krivično kolektivno kaznovanje. Ker tudi mlajši šolarji razumejo, da discipliniranje ni njihova naloga, pač pa učiteljeva.
Dandanes ni lahko biti učitelj. Še posebno v takšni šoli, kjer je v jedro šolske klime vgrajen odpor do učiteljev. Še posebno v takšni šoli, kjer učitelja, še preden nastopi prvi dan šole, ker učitelj moti njihovo agendo, pričaka organizirana sovražna medijska kampanja nekaterih staršev, ki iz dneva v dan le še stopnjujejo svoj pritisk. Še posebno v takšni šoli, kjer ima del zbornice v nahrbtnikih vnaprej pripravljena polena za metanje pod noge, ne glede na to, kaj počne, ker jim pač ni všeč.
Učitelji zmagovalci
Učitelji, ki zmagujejo, so vseh barv in oblik. Veliki, mali, okrogli, podolgovati, košati, plešasti. Le enih ni med njimi: ciničnih in sarkastičnih. Cinični in sarkastični učitelji v razredu nimajo možnosti.
V učilnicah zmagajo učitelji, ki razumejo, da ko enkrat zaprejo vrata za sabo in so pred razredom, ne gre za spopadanje s sovražnimi kampanjami, ne gre za obračunavanje z »razdiralci« in ne gre za javkanje nad prikotaljenimi poleni. Samo za razred, pred katerim so, gre. In za to, ali si bodo znali s svojo pedagoško integriteto pridobiti zaupanje in avtoriteto, da bodo lahko učence vodili od štarta do cilja. Ne kot buliji, ki jim je avtoriteta dana s položajem, pač pa kot dobrohotni mentorji. Ker je to edini način, da bo razred prej ali slej sam izločil »rušilce«, se krohotal sovražnim medijskim kampanjam in sam od sebe zbrcal stran nekaj polen. V vseh ostalih scenarijih zmagajo »rušilci«, ali pisci sovražnih kampanj, ali pa nevoščljivci iz zbornice. Oziroma, ponavadi, vsi skupaj, ker se v človeškem svetu telesa z enakim negativnim predznakom (nasprotno kot v fiziki in kemiji) privlačijo in običajno tvorijo naravno koalicijo.
Na dolgi uspe tistemu učitelju, ki se ukvarja z razredom. Odvisno je pa od tega, ali s svojo pedagoško integriteto pridobi zaupanje tiste tihe večine, od katere je odvisno, ali se bo razred pogreznil v kaos, ali pa v skupnost, ki bo napredovala. In v kateri se učitelju ne bo treba nič več kot je minimalno nujno ukvarjati z »rušilci« v in izven razreda, ker bo njih in njihove agende na rob izločil celoten razred.
It's as simple as that. Ko gra za učitelje in razrede. Ali pa za vlade in državljane. (V resnici seveda ni tako preprosto. Kar ve povedati sleherni vrhunski učitelj, ali vrhunski politik. Zato je pa vodenje razreda umetnost. Tako kot je umetnost vodenje države.)
Dobra novica pri tem je, da se učitelji razvijajo. Veliko izkušenj imam z učitelji, ki so se iz neizkušenih začetnikov, ki so delali napake in se tako zelo obremenjevali z napačnimi rečmi, da so zanemarili pomembne, razvili v izjemne pedagoge, ker so si avtoriteto v razredu prigarali s kombinacijo strokovne in osebne integritete. In zaupanjem v svoje učence. In ravno dovolj izkušenj imam s spremljanjem politike, da verjamem, da se tudi politiki lahko razvijajo. Včasih ni treba dosti. Začne in konča se pa pri zaupanju. Učitelj, ki ne zaupa svojim učencem, ne more pričakovati zaupanja od njih. Politik tudi ne.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PS. Če primerjam današnjo vlado z vladami, ki smo jih imeli v zadnjem desetletju, sem zadovoljen, da imamo v tem trenutku to in ne katere od prejšnjih. Verjamem, da marsikdo misli in vidi drugače. Nič narobe, različni smo in imamo za sabo različne izkušnje. Nikakor ne mislim, da so nezmotljivi in nepokvarljivi. In se mi zdi prav, da so pod kritičnim očesom civilne družbe in medijev (čeprav bi si želel živeti v deželi s tako dostojnimi mediji in civilno družbo, da bi z enako kritičnim očesom in lupo opazovali sleherno oblast, brez ideoloških in finančnih plašnic čez oči). Se mi pa zdi, da v teh nehvaležnih časih ene stvari vozijo še kar dobro v primerjavi s tragikomičnim horrorjem, ki bi ga po mojem gledali (oziroma neprostovoljno igrali v njem stranske vloge) v primeru katere druge iz niza prejšnjih disfunkcionalnih vladnih garnitur. Če bi me kdo iz aktualne vlade vprašal za nasvet, bi jim pa vseeno rekel, naj se manj ukvarjajo s sovražnimi mediji, piškotarji in drugimi odkloni, pa več s tisto večino državljanov, ki od vlade rabijo samo eno: ekipo, ki jim zaupa in ekipo, ki jim lahko zaupajo, da jih bo čez neprijazne čase popeljala s čim manj buškami in praskami.
Saj vem, da je težko, tudi mene zasrbijo prsti, ko sem za tipkovnico, pred mano pa twitter s kakšnim od pogostih izbljuvkov. Zlahka lahko razumem željo po odzivu na sleherni pljunek. Ampak mi smo Janezi Novaki, vlada je pa vlada.
Včasih za zaupanje ni treba veliko. Ravno včeraj sem naletel na zapis na enem od družbenih omrežij. »Prejšnji teden je stroka ( beri vlada) poslala košarkarje Olimpije in Krke v karanteno, ker se je izkazalo, da je eden od košarkarjev bil pozitiven. 10 dni so bili v osami, četudi so naknadno imeli negativni test PCR. Po tednu dni ta ista stroka odredi, da zdravstvenim delavcem ni potrebno iti v karanteno, če so bili v stiku z okuženim.« Takšnih zapisov, ki jih sprožajo navidezne (ali pa zaresne)nedoslednosti je malo morje. Ali je res tako težko vnaprej predvideti odzive in jasno povedati ljudem, da se logika preventive (s katero se skuša preprečiti, da bi se gladina dvignila do roba jeza) razlikuje od obvladovanja škode (ki se sproži takrat, ko voda prebije jez in se usuje čez). Saj verjamem, da je včasih naporno eno in isto povedati desetkrat. Posebej če veš, da te eni ne bodo poslušali. Ampak ključ do uspeha v politiki je tudi razumeti, da te nekateri bodo slišali. In te pač ne bodo marali. Pa če se postaviš na glavo. In da bo z vsakim, ki te bodo slišali in razumeli (pa četudi boš za to moral stotič povedati isto) skupina tistih, ki te nočejo slišati, manjša. S temi se je vredno ukvarjati, ne s tistimi drugimi. Še posebej, če so tako toksični, da ne rabiš drugega, kot ljudem zaupati in dati dovolj časa, da bodo prej ali slej to spoznali tudi sami. Dokler ne bodo, jim nobeno odpiranje oči ne bo pomagalo. Še posebno, če to počneš tako, da čutijo tvoje nezaupanje … To je nekaj, kar dobri učitelji dobro vedo. In je dobro, če razume katera koli vlada. Sploh tista, ki želi teči na dolge proge.
Ko stopiš v učilnico in zapreš vrata za sabo, se začne dogajati. Kaj se bo zgodilo, je nekaj malega odvisno od otrok v razredu. Pa nekaj malega od staršev za Facebookom. Pa nekaj malega od kolegov v zbornici. Pa OGROMNO od učitelja.
V politiki ni nič drugače.
コメント