Na twitterju sem opazil zanimiv graf - trend plač po izobrazbi - od 2008 do 2019 (vir UMAR).
Povprečne plače ljudi z osnovnošolsko izobrazbo so realno zrasle za nekaj več kot 20%.
Povprečne plače ljudi s srednješolsko izobrazbo so realno zrasle za približno 10%.
Povprečne plače visoko izobraženih so pa realno ... padle ... za 6%.
Družba znanja ... malo morgen ... smo država, ki se na papirju hvali z visokim deležem visoko izobraženih, v resnici pa z nižanjem standardov znanja in hiperprodukcijo diplomantov na eni strani ustvarja množico nezaposljivih kadrov, ki so prisiljeni iskati delo daleč pod ravnijo izobrazbe na papirju, na drugi strani pa z jebivetrovskim odnosom do znanja dobesedno kaže najboljšim in najsposobnejšim, naj okolje, ki bo znalo ceniti njihova znanja, raje iščejo drugje.
Postajamo družba, ki se hvali z vedno bolj visoko izobrazbeno strukturo, obenem pa ne znamo izkoristiti potenciala na zgornji strani gaussove krivulje. Oziroma se do njega obnašamo kot svinja z mehom.
Se gre čuditi? Niti ne, glede na to, da je že izobraževalni sistem naravnan tako, da največ podpore daje tistim, ki imajo največ težav (lepo, da znamo biti socialna in podporna družba), na drugi strani pa tiste z najvišjimi potenciali pušča brez slehernega izziva in jih na silo tišči dol v povprečje.
Peters in Waterman sta slabih 40 let nazaj spisala knjigo "In search of excellence" ... če bo kdaj kak učenjak vzel pod drobnogled zablodele strategije naše dežele, bo lahko knjigo naslovil "In search of mediocracy" ... morda s posebnim uvodom o mediokritetnih strategih, ki jim je uspelo v samo nekaj desetletjih v eni celi družbi porezati vrh gaussove krivulje, sredino pa pomakniti navzdol.
Kristijan Musek Lešnik
Vir grafa: Umar (2021), Evropski steber socialnih pravic, Slovenija 2000–2020, stran 102.
© Kristijan Musek Lešnik, 2021