Vsake toliko pride trenutek, ko vsaj za nekaj hipov Slovenci stopijo skupaj, ven udari solidarnost, tovarištvo, skrb za sočloveka ... potem ga hitro odpihnejo tisti, ki jim že hipna enotnost v narodu prestavlja smrtno grozo, ker svojo edino moč črpajo iz delitev in širjenja sovraštva - in so za to, da danes ohranijo svoje riti in privilegije pripravljeni narod globlje pahniti v razkol, ki bo trajal še dolgo potem, ko bo njih odpihnilo na smetišče zgodovine. Ker tam in takrat, ko smo Slovenci enotni, njihove agende odpadejo kot zrele hruške, hrepenijo po razkolu. Če ni dovolj globok, pa vzamejo krampe in lopate in kopljejo, kopljejo, kopljejo ...
Razumem ljudi, ki imajo poln kufer politikov in medijev v službi kapitala, ki so že zdavnaj izgubili občutek odgovornosti za blagostanje državljanov in družbe. Razumem ljudi, ki imajo poln kufer korupcije. Razumem ljudi, ki jih skeli delitev na prvorazredne in drugorazredne državljane. Zato bom danes zvečer v mislih čestital vsem tistim, ki bodo sedli na kolo in šli žvižgat politiki - ampak samo tistim med njimi, ki so v preteklih letih svojo državljansko držo enako dosledno izrazili, ko so na kolesih in drugače žvižgali:
tisti politiki, ki je dopustila čakalne vrste v zdravstvu medtem ko je javni denar z lopatami metala v žepe posrednikov za preplačane žilne opornice,
tisti politiki, ki je v dobrem desetletju zmetala več kot 70 milijonov evrov v študije o domovih za starejše, namesto da bi s tem denarjem v teh istih domovih omogočila višji standard in bolj dostojne delovne in življenjske pogoje, ki bi v zadnjih tednih reševali življenja,
tisti politiki, ki je od vseh pobirala davke, da je denar na friziranih razpisih delila »našim« in se norčevala iz ljudi s preplačanimi maketami in podobnimi projekti za odtekanje javnega denarja,
tisti politiki, ki je na pomembna in odgovorna mesta imenovala "naše" na podlagi našosti, ne pa znanja in kompetenc in s to negativno selekcijo ogrozila blagostanje države in družbe,
tistim »našim«, ki so na friziranih razpisih cuzali denar za fiktivne razpise in ga prelivali v svoje avte, hiše, davčne oaze in nazaj v politiko, ki jih je futrala,
tisti politiki, ki je ustvarila TEŠ (katero številko že) in na sredo polja postavila lakirnico,
tisti politiki, ki ni znala počrpati vseh razpoložljivih evropskih sredstev, ker raje vidi, da v Slovenijo ne pride nič, kot da bi del denarja dobili »nenaši«,
tistim civilnim družbam, ki so blokirale infrastrukturne projekte, potem pa tisti hip, ko so se prikotalili piškoti (iz javne blagajne) pozabile na vsa svoje prejšnja načela in pomisleke,
tistim civilnim družbam, ki so blokirale infrastrukturne projekte, potem pa tisti hip, ko so se prikotalili piškoti (iz javne blagajne) pozabile na vsa svoje prejšnja načela in pomisleke,
tisti politiki, zaradi katere mladi izobraženi Slovenci odhajajo v tujino,
tistim medijem, ki kažejo s prsti na ene politike, drugih si pa ne upajo/nočejo/ne želijo pokazati,
tistim medijem in tisti politiki, ki hujska k razkolu,
tisti politiki, ki je pobrala denar za šole, ki jih nikoli ni postavila,
tisti politiki, ki »našim« omogoča privilegije na račun vseh drugih,
tistim medijem, ki so za nekaj piškotov molčali o nečednih rabotah in korupciji,
tisti politiki, ki je dopustila, da so iz države brez sledu in v bančne luknje izginile milijarde, medtem ko so ljudje izgubljali hiše za nekaj sto evrov.
Vsem tistim, ki so v zadnjih desetih letih kolesarili in žvižgali zaradi zgoraj naštetih razlogov in bodo kolesarili in žvižgali tudi danes, bom danes zvečer v mislih nazdravil in čestital. Ko bom lahko, jim bom dal roko in jim čestital za državljansko držo. Ampak samo tem. Ostalim štirim skupinam pa ne:
O tistih, ki bodo danes sedli na koli in žvižgali politiki, pa v zadnjih letih niso naredili nič od zgoraj naštetega, ne bom mogel drugega kot misliti, da jih je natančno takšna politika, proti kateri mislijo, da žvižgajo, še enkrat na suho nategnila in izkoristila za svojo agendo, v spregi s prav takšnimi mediji v službi kapitala, proti kakršnim bodo žvižgali.
O tistih, ki bodo šli kolesarit in žvižgat (manj kolesarit, bolj podžigat) zato, da bi lahko še naprej v miru počeli vse tisto, o čemer govorijo zgornje alineje, tako ali tako ni kaj lepega za reči.
Tiste, ki bodo šli kolesarit in žvižgat, ker jih skrbi za njihove lastne piškotke, seveda razumem. Ampak bi bilo dostojno, da povedo, da kolesarijo za svoje piškotke in za svojo lastno svetlo prihodnost, namesto leporečenja o skrbi za svetlo prihodnost ljudstva, katerega večine se mora iz dneva v dan prebijat z delom svojih rok, ker je zaradi piškotarjenja »našim« njihov življenjski standard siromašnejši.
O tistih, ki dosledno žvižgajo "njihovim" in se dosledno obrnejo stran, ko bi si zvižganje zaslužili "naši", pa tudi ni kaj lepega za reči.
Če bi Slovenijo gledali Marsovci, bi danes verjetno na Mars poslali osuplo poročilo o tem, da se nekateri ljudje, ki imajo poln kufer manipulacij, ki ne verjamejo več medijem in politikom ... odpravljajo na kolesa žvižgat na prireditev, ki jo sponzorira propadel politik v skrbi za svojo lastno rit in podpihuje del tistega istega medijskega aparata v službi kapitala, ki mu očitajo manipuliranje. In kako tistim, ki ne bodo žvižgali na kolesih, očitajo, da so ovce, ki se pustijo vleči za nos. In kako tistim, ki na glas rečejo, da se jim to zdi bizarno, imenujejo za hlapce režima.
Eni me poskušajo prepričati, da je to normalen razkol med konzervativci in levičarji. Tega ne kupim. Nekje sem prebral (hvala, Igor), da je temeljna razlika med konzervativci in levičarji ta:
Konzervativec gleda okrog sebe in bolj vidi stvari, ki so mu všeč - zato se je pripravljen boriti, da jih ohranja.
Levičar gleda okrog sebe in bolj vidi stvari, ki mu niso všeč - zato se je pripravljen boriti, da jih spreminja.
Paradoks je, da oboji želijo isto: živeti v dobrem svetu. Le njihova predstava o poti do tja se razlikuje. A se v nekaterih družbah kregajo med sabo, pregovarjajo, prepričujejo z dovolj kulture in civiliziranega spoštovanja, da se nekaj ohranja in nekaj spreminja. In da gre svet naprej.
Nekje si pa najprej v glave mečejo žaljivke, pljunke ... od katerih ni daleč do granitnih kock ... družba pa, namesto, da bi napredovala na temelju najboljših idej, ki jih premorejo eni in drugi, sen pogreza v blato razkola in sovraštva.
Slovenci smo v času II. svetovne vojne doživeli tragedijo, od katere si še danes nismo duhovno opomogli. Tragično je, da ta spomin počasi bledi, namesto da bi nam nekje od zadaj vedno znova kljuval "nikoli več". Še bolj tragično je videti, da del politike v svojem grabežu za del pogače (v resnici gre samo za to) brez sleherne slabe vesti in skrbi za narod v takratnih vzorcih prepoznava primerne metode tudi za današnji dan, brez sleherne odgovornosti za to, kam njihovo početje vodi. Najbolj tragično od vsega je, da jim to dopuščamo.
Če bi Slovenijo gledali Marsovci, bi morali prej ali slej ugotoviti, da gre za deželo z globokim notranjim verskim razkolom. Na eni strani so verniki, ki verujejo, da je Janez Janša angel, za katerega je treba demonstrirati pred sodiščem. Na drugi strani so verniki, ki verujejo, da je Janez Janša pošast, proti kateri je treba demonstrirati pred parlamentom. (Hecno, da ne opazijo, kako zelo so si v resnici med sabo podobni.) V tem trenutku ta verska vojna najbolje služi tistim, ki nikakor nočejo, da bi ljudje namesto angela ali pošasti v Janezu Janši videli predvsem politika, ki je v zadnjih tednih svojo nalogo opravil tako dobro, da smo jo odnesli dosti bolje kot katera koli druga soseda Italije in večina primerljivih držav. Ja, strinjam se, da bi se lahko vzdržal marsikaterega tvita (pa tudi, da se je težko zadržati, če nate zlijejo toliko gnojnice). Ampak ta vlada je po dolgem času vlada, za katero lahko vsaj rečemo, da je res delala. Ne dam roke v ogenj, da pri tem ni šlo kaj narobe in v kakšen žep. Ampak za to imamo policijo, tožilstva in sodstvo, ne pa medijev, ulice in koles. Predvsem pa bi bilo dobro, da bi imeli enake vatle za vse. Vsi. Politiki in mediji. Kolesarji in pešci.
Nekateri narodi imajo državnike in voditelje, ki znajo navdihovati s pozitivnimi idejami. Drugi imajo politikante brez idej in česar koli pozitivnega, ki lahko narod obvladujejo samo s strašenjem in grožnjami. Dokler Slovenci ne bomo znali najti prvih, nam bodo pač vladali slednji, mi se bomo pa pljuvali med sabo; medtem ko bodo civilizirane države in ljudstva šli naprej, se bomo vedno znova vračali nazaj - če se bo pa le pojavila priložnost, da se izkopljemo ven, se bo našel nekdo, ki nas bo spomnil na partizane in domobrance (ta strategija vedno znova uspe) in s krampom in lopato poglabljal luknjo, da se bomo še težje izvlekli iz nje.
Dost mam tega, danes grem na kolo. Peljal se bom po barju. Poslušal bom ptiče. Gledal srne. Nabral nekaj šmarnic. In razmišljal, ali lahko danes naredim kaj za to, da bo svet jutri boljši. Ne bom se pa šel vozit v podporo tistim politikom, ki me hočejo prepričati, da so drugi še slabši od njih. Nočem tistih, ki so manj slabi, boljše hočem. In ne bom šel žvižgat v podporo tistim politikantom, politikam, medijem in piškotarjem, ki kažejo na druge, sami pa niso zmožni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in nedejanja.
© Kristijan Musek Lešnik, 2020
PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)