Če boste prešteli število ur pouka in vseh dodatnih aktivnosti v šoli, ki jih preživijo učenci boste prišli do naslednjega spoznanja: v devetih letih šole so učenci, ki jim matematika ne gre, ali jo celo sovražijo, deležni več ur matematike, kot tisti, ki bodo čez nekaj let šli študirat matematiko. Z matematiko (ali katero koli drugo snovjo) ne zasipamo tistih, ki jim ta snov gre in jo imajo radi, pač pa tiste, ki jih že tako ali tako frustrira .
Da se razumemo, rad imam matematiko.
Bila je celo moja prva študijska izbira.
Ne marajo je pa vsi. Tako kot ne marajo vsi psihologije. Ali zgodovine.
Zato tu v resnici ne govorim o matematiki. Govorim o katerem koli šolskem predmetu. Matematike pa iskreno prosim, da mi odpustijo zlorabo matematike za to, da opozorim na svojo poanto.
Matematika je seveda pomembna. Kemija je pomembna. Jeziki so pomembni. Zgodovina je pomembna. Glasba je pomembna …
Ampak: ali je res treba vsem otrokom vsevprek dati eno in isto. Od tako različnih otrok zahtevati isto? Imeti iste standarde? Srečo Zakrajšek pravi: »Tiste, ki jim matematika ne leži, je pač nesmiselno siliti s snovjo, ki je nikoli ne bodo obvladali. Namesto tega bi jih morali naučiti računati, seznaniti bi jih morali z osnovami finančnega poslovanja. Pri nas pa se pri matematiki, slovenščini in naravoslovju vsi učijo isto snov. Zakaj mora imeti otrok, ki mu matematika ne gre, v srednji šoli štiri ure tega predmeta? Ves čas se uči in še je zafrustriran, ker dobiva slabe ocene.«
Otroci imajo različne talente in različne sposobnosti. Nekateri imajo več talentov. Nekateri imajo višje sposobnosti. Nekateri imajo manj talentov. Nekateri imajo nižje sposobnosti. To ne pomeni, da nimajo talentov in da so nesposobni. Pomeni pa, da je smiselno prepoznati in jim pomagati razviti tiste talente in zmožnosti, ki jih imajo. Ne pa jih nasilno tiščati v področja, kjer se bodo neprestano le s svojimi omejitvami in težavami.
Nekateri otroci imajo zaradi različnih okoliščin posebne potrebe.
Nekateri otroci pa (tudi če imajo na odločbi zapisano tako) v resnici nimajo posebnih potreb. Njihova prva težava je, da niso nadarjeni na akademskem področju in da so njihove sposobnosti na teh področjih nižje. Nikakor niso manj vredni. Vendar pa natančno to postanejo v svojih in v očeh drugih s trenutkom, ko vso njihovo pozornost usmerimo v področja, na katerih jim ne gre. Namesto, da bi njihovo pozornost usmerili v področja, kjer so uspešni in v povratne informacije, ki bi krepile njihovo samozavest in samopodobo, jih zasujemo s ponavljajočimi povratnimi informacijami, da jim ne gre.
Če so prva težava nekaterih akademsko manj sposobnih otrok njihove naravne omejitve, je njihova druga težava sistem, ki jim vceplja v glavo, da so in bodo ostali nesposobni, neumni, omejeni. Ta sistem je navidez prijazen in human; prežet je s parolami o pomoči otrokom s težavami. V resnici jih ožigosa. Ker je prežet s politično korektnostjo, v kateri je skoraj bogokletno govoriti o nižjih sposobnostih. Ker se besedna zveza posebne potrebe sliši bolj prijazno, akademsko manj uspešnim otrokom poiščemo navidez bolj prijazno nalepko posebnih potreb in se z njimi posebej ukvarjamo – pa ne na njihovih močnih področjih, pač pa ravno tam, kjer so najšibkejši. In počasi pečatimo njihovo samozavest in samopodobo. Namesto, da bi jim iskali in omogočali priložnosti za krepitev talentov in potencialov, ki jih imajo, jih posiljujemo s tistim, česar nimajo, ne znajo, ne zmorejo. Namesto, da bi jim iskali in omogočali priložnosti za male vsakdanje uspehe in zmage, jih nenehno opozarjamo, kje so šibki. Namesto, da bi jim pomagali odrasti v samozavestne in zadovoljne ljudi, jim betoniramo pot v življenje polno frustracij.
In to ni dobro. In ni prav.
Kristijan Musek Lešnik