Kot psiholog, starš, učitelj in nekajmesečni nelegalni v.d. ravnatelja zelo dobro razumem, zakaj so učenci, starši, učitelji in ravnatelji nezadovoljni s šolo in zakaj starši podpisujejo peticijo za spremembo šolskega sistema.
Prepričan sem, da šola rabi spremembe, verjetno dlje in bolj glasno kot večina podpisnikov peticije. Tudi zato sem bil večkrat deležen nožev brc in polen pod noge, včasih pa ignoriranja, ko sem opozarjal na kritična področja v slovenski šoli. Leta 2011 sem napol v ilegali napisal knjigi Bajke in povesti o devetletki in Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji. Leta 2013 sem ob deseti obletnici devetletke v odprtem pismu šolskega ministra opozoril na težave, ki pestijo šolo, učitelje, ravnatelje, starše (povezava). Leta 2015 sem opozoril na naraščajoč trend psihosocialnih težav pri slovenskih otrocih in najstnikih.
Po vsem zapisanem bi verjetno bilo edino logično, da bi z navdušenjem podpisal Peticijo za spremembo šolskega sistema. Pa je nisem, ker mislim, da:
peticija govori o pravih stvareh, a na napačen način,
je izhodišče peticije napačno,
peticija razdvaja, namesto da bi združevala,
peticija prebuja zombije,
peticija v resnici škodi prizadevanjem za boljšo šolo.
Če so bili še nekaj dni nazaj zgornji razlogi tisti, zaradi katerih je nisem mogel podpisati, se jim je v zadnjih dneh pridružil še en: ker ne verjamem več v dobre namene pobudnikov peticije.
Zakaj mislim, da peticija govori o pravih stvareh, a na napačen način?
O pravih, ker govori o šolstvu, ki je en od najpomembnejših družbenih sistemov za prihodnost naše mlade države. Na napačen način pa, ker se pretežno ukvarja s simptomi, ne pa z vzroki težav v šolah. Zato lahko pripelje le do rešitev, ki bodo začasno prikrile simptome, ne bodo pa odpravile njihovih vzrokov. (S takšnimi spremembami lahko v šolah gasimo požare, ne moremo pa odpraviti njihovih vzrokov, zato se bodo vedno znova pojavljali in jih bo vedno več; za nameček so bili skoraj vsi posegi v šolo v zadnjih 15 letih takšne narave, torej gasilski.) Prav je, da gasimo požare, ko se pojavijo – in peticija opozarja na nekatere, ki bi se jih dalo pogasiti sorazmerno hitro – a če se hočemo lotiti težav pri njihovih izvorih, je treba iti globlje in prevprašati nekatere predpostavke, na katerih temelji današnja šola in jih še vedno razumemo kot samoumevne, čeprav morda delujejo kot težke cokle, zaradi katerih šolstvo cepeta na mestu, namesto, da bi se pomaknilo naprej (s temi vprašanji se trenutno ubadajo v šolskih sistemih po vsem svetu; v modrih okoljih se ukvarjajo z vzroki težav, v manj modrih se šolska politika zateka v »safe mode« in se loteva kozmetičnega popravljanja simptomov in gašenja požarov):
Ali bo še naprej v sopredju enačba (Možgani = kakovostno življenje) ali jo je treba dopolniti v enačbo (Možgani + Srce + Telo + Duh = kakovostno življenje). Od razsvetljenstva naprej je znanost tako očarana nad človeškimi možgani, da je skoraj pozabila, da je človek tudi socialno, čustveno, telesno in duhovno bitje. Temu trendu je sledila kognitivizacija šole, ki se danes pretežno ukvarja z razvojem možganov in uma, dosti manj pa z vsem ostalim, od socialnih veščin, etike, čustvene inteligentnosti.
Pri nas smo v zadnjih letih iz šolskega sistema dobesedno izgnali besedo vzgoja še iz imen »vzgojnih« predmetov, razmišljanje o značajskih vrlinah je pa tudi skorajda heretično, čeprav se na srečo otrok številni učitelji, ravnatelji in šole še vedno borijo za ohranjanje vzgojne dimenzije šole.
Če ostanemo pri možganih in znanju: ali naj bo prednostna naloga šole posredovati informacije, ali razvijati zmožnosti kritičnega razmišljanja, ki bodo otrokom v poznejših letih v poplavi informacij pomagale ločevati zrnja od vedno bolj številnih plev, dostopnih na Internetu.
Ali je trenutni model šole sploh še primeren današnjemu času, oziroma ali otroke opremljamo z veščinami in znanji za preteklost, ali za prihodnost. Šola, kakršno imamo, se je razvila v času prve industrijske revolucije; delitev predmetov in železni repertoar učnih načrtov izvira iz časov druge industrijske revolucije; v šolah uporabljamo orodja iz časa tretje industrijske revolucije; medtem ko se zunaj dogaja četrta velika industrijska revolucija (informatizacija, robotizacija, umetna inteligenca) in mnogi napovedujejo, da bodo današnji otroci živeli v času pete … Dvesto, sto, ali petdeset let nazaj se je dalo sorazmerno zanesljivo napovedati, katera znanja in veščine bodo otrokom omogočile vstopiti v svet odraslega življenja in dela. Danes si nekaterih (večine) poklicev, ki jih bodo opravljali današnji šolarji ne znamo niti predstavljati; obenem pa nekateri misleci (Rifkin, Harari) napovedujejo, da mnogi med njimi niti ne bodo delali v smislu, v kakršnem si danes predstavljamo delo. A jih še vedno učimo tisto in tako, kot se je načrtovalcem šolske politike zdelo, da je pred 30 leti delovalo.
Ali model šole »one size fits all« še deluje. 50 let nazaj so si bili otroci, ki so septembra vstopili v šolo, sorazmerno podobni, kar se tiče branja, pisanja, računanja, poznavanja sveta. Danes je razpon razlik med znanji in veščinami nekaterih otrok v prvem razredu večji kot je bil včasih med učenci prvega in četrtega razreda. Ali je res še vedno najboljši pristop, da jih v šole tiščimo skupaj glede na leto proizvodnje, ne pa glede na veščine, znanja, interese?
Ali naj osrednje poslanstvo pedagoških fakultet ostane ukvarjanje z vprašanjem kaj zna učitelj, ali ga velja nadgraditi z vprašanjem kdo je učitelj.
Ali naj šola uči otroke uporabljati sodobna IKT orodja, ali naj jih uči, da jih bodo znali razvijati.
Oziroma ali bodo slovenski otroci razvijali svet, ali bodo podizvajalci tistim, ki bodo razvijali svet?
Kako naj si učitelj pomaga z učbenikom, v katerem je avtor pred 5 leti zbral informacije izpred 10 let, medtem ko imajo šolarji v učilnici v žepih povezavo na najbolj sodobna znanja?
Mislim, da bi bilo dobro, če bi se stroke, ki se ukvarjajo s šolo, čim prej lotile teh in še marsikaterih drugih vprašanj. Šele iz takšne razprave se lahko izluščijo najboljše rešitve za slovensko šolo za naslednjih nekaj desetletij. Da bi takšna razprava sploh lahko imela kakršen koli vpliv na slovensko šolo, pa niti približno ni treba začeti pri razmišljanju o šoli, pač pa na čisto drugem koncu:
najprej rabimo širok konsenz o tem, kakšno družbo želimo imeti v Sloveniji, ne jutri, ampak čez 30 let (to ni le debata za pedagoge in psihologe, pač pa za širšo strokovno, laično in politično javnost),
ko bomo vedeli kakšno družbo želimo imeti, bo dosti bolj jasno, katere veščine, znanja, življenjske spretnosti, kompetence naj otrokom daje šola (tudi to ni le debata za pedagoge in psihologe, pač pa za širšo strokovno in laično javnost,
šele takrat, ko bosta jasni zgornji alineji, se lahko zares začnemo pogovarjati o tem, kakšna šola s kakšnimi učitelji in kakšnimi pristopi in metodami dela bo otrokom dala najboljše izhodišče za življenje in delo v družbi prihodnosti (to pa lahko rodi le strokovna razprava, v kateri za razliko od zgornjih dveh alinej ne sme več biti prostora za gostilniške debate in za politiko, pač pa za učitelje, ravnatelje in tiste stroke, ki se tako ali drugače ukvarjajo s šolo).
Brez takšne razprave in takšnega konsenza lahko podpisujemo peticije, ki bodo sprožile spremembe, potem pa čez x let podpisujemo nove peticije, ki bodo sprožile spremembe; medtem pa bodo učitelji v šolah poginjali od vsakokratnih političnih in pedagoških novotvorb, šolarji bežali stran od teh nesmislov v virtualne svetove, šole pa postajale karikatura tistega, kar bi lahko bile.
Za takšno razpravo mora biti izpolnjen vsaj en pogoj, ki se ob trenutnem stanju duha v Sloveniji zdi utopičen: sodelovanje in iskren prispevek k razmišljanju o viziji razvoja družbe in šole s strani vseh ki lahko k temu prispevajo, brez skritih kart in skritih agend (starši-učitelji, družboslovci-naravoslovci, javni-zasebni sektor, leva-desna politika). Koliko je to v deželi, kjer smo kulturo jamranja in delitev razvili do neslutenih višav, sploh mogoče, si ne upam napovedati.
Zakaj mislim, da je izhodišče peticije napačno?
Ker je njeno izhodišče glede tega, kaj otroci rabijo od staršev, šole in družbe za poln razvoj svojih potencialov, okrnjeno. Pred leti je David Lega* na podlagi lastnih izkušenj na predavanju slovenskim učiteljem izpostavil štiri temelje, ki jih rabijo otroci: LJUBEZEN – PODPORO – SPODBUDO – ZAHTEVE. V peticiji vidim veliko prvih dveh stebrov. A obenem v celotnem besedilu peticije ne najdem zapisanega nič v duhu spodbud in zahtev: otrok, ki je deležen le prvega dela enačbe, ne pa drugega, ne bo mogel v celoti uresničiti svojih potencialov in postati vse, kar bi lahko postal.
(*David Lega je švedski paraolimpijec in politik, ki je z neprimerno slabšimi štartnimi pogoji na začetku življenjske poti uresničil neprimerno višje cilje kot večina ljudi, ki so se rodili bolj srečni od njega. Kot primere najboljših učiteljev iz svojega lastnega življenja je navedel tistega, ki mu je, invalidu s štrclji namesto rok, povedal, da je risba, ki jo je narisal zanič, ker zmore bolje; ne tiste, ki so ga zasipali le z usmiljenjem, ljubeznijo in podporo. )
Zakaj mislim, da peticija razdvaja, namesto da bi združevala?
Ker je napisana tako, da večina učiteljev v njej prepozna kritiko svojega dela. Po objavi peticije je strmo poraslo število objav na različnih družbenih omrežjih, ki na podlagi različnih osebnih izkušenj in stisk za probleme v šolah krivijo zgolj učitelje, ali starše. Namesto da bi vsi, ki delamo/delajo z otroki in šolami vlekli voz v isto smer, se je začelo kazanje s prsti z ene na drugo stran. Kritik, da smo za to odgovorni tisti, ki peticije ne podpiramo in opozarjamo na njene pomanjkljivosti, ne kupim: za nastali razkol so izključno odgovorni avtorji peticije, ki so šli v javnost z vsebino peticije in pavšalnimi izjavami, ki drugega kot razkola niso mogle izzvati.
Zakaj mislim, da peticija prebuja zombije?
Zombi, ki ga peticija dviguje iz zaprašene kripte, je Bela knjiga o šolstvu iz leta 2011. V zadnjih dneh je Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije predstavila Izjavo za javnost o strokovnih rešitvah za kakovostno šostvo, v kateri so zapisali veliko tehtnega. Se jim je pa, med drugim zapisalo tudi, da bi »za začetek veljalo vzeti iz predala Belo knjigo iz leta 2011 in jo uporabiti kot izhodišče za temeljito strokovno in javno razpravo o rešitvah, ki jih je stroka v njej predlagala.« A med tistimi, ki so to izjavo predstavili in podpisali je kar nekaj strokovnjakov, ki so v odprtem pismu leta 2011 opozorili ministra, da je bila Bela knjiga pripravljena na način, ki ni omogočal široke strokovne razprave, dr. Mojca Kovač Šebart pa je o njej zapisala: »Težava ni le v tem, da ne daje izčrpnih in premišljenih odgovorov na tovrstna vprašanja, problem je, ker bralcu mestoma daje vtis, da avtorji o njih niso opravili ustreznega razmisleka.« Prepričan sem, da je Bela knjiga iz leta 2011 prej simptom zgrešenih pristopov k poseganju v šolstvo, kot pa primerno izhodišče za reševanje njegovih zagat; vračanje k njej pa izguba časa in energije, ki bi ju bilo smiselno usmeriti k gledanju v prihodnost.
Drug pojav, ki ga je sprožila peticija, je medijska pozornost, ki sta je po njej deležna dr. Ljubica Marjanovič Umek in dr. Slavko Gaber, glavna arhitekta in idejna starša devetletke. Dr. Ljubica Marjanovič Umek danes pravi, da ni navdušena nad tem, kaj je nastalo iz »njene devetletke«. Verjamem – še marsikdo drug ni navdušen. Se pa zelo dobro spomnim, kakšnega posmeha in obravnave so bili deležni tisti, ki so že zdavnaj opozarjali na to, kaj bo iz »njene devetletke« nastalo.
Ne želim medijem odrekati pravice, da svoj prostor odstopijo tudi ljudem, ki so zakuhali dobršen del težav, ki danes pestijo učence, učitelje, starše in šolstvo; da jim pa nekritično omogočajo, da se distancirajo od svojega umotvora in jih med vrsticami celo ponujajo kot primerne analitike in odrešitelje, ne da bi jih povprašali o odgovornosti za trenutno stanje, je pa vendarle bosa. (Morda je pa imela Lea Sirk z njeno izjavo ob koncu sobotne Eme v mislih šolskopoljsko kuhinjo, ne Evrovizijske.)
Zakaj mislim, da peticija škodi prizadevanjem za boljšo šolo?
V resnici se v slovenskih šolah v zadnjih letih dogaja marsikaj. Na mikroravni posamezni učitelji in šole počnejo odlične stvari, ki počasi kot primeri dobrih praks pronicajo v sistem. V Sloveniji smo brez sleherne podpore šolske politike za vrtce in šole razvili projekte in orodja, ki danes zanimajo Singapurce, Fince in še marsikoga. Razvijamo NTC, Playness, Brainscribe in vrsto drugih pristopov. Veliko je posameznikov, skupin in organizacij, ki preizkušajo in izvajajo različne stvari, od formativnega spremljanja znanja do treningov čuječnosti, od robotike do ročnih del.
Namesto, da bi se ukvarjali z vsemi temi pobudami, idejami, praksami, se po izidu peticije starši in učitelji prepirajo, kdo je bolj kriv za težave v šolah. Medtem se tisti, ki so dejansko odgovorni za stanje v šolah, ki so ga povzročili s projektom Prenova šole 1.0, v ozadju lahko le mirno hahljajo in se pripravljajo za projekt Prenova šole 2.0, če jim ga bo uspelo prodati šolskemu ministru. Najbolj absurdno pri tem je, da jim bodo morda k nadaljnji pri(h)vatizaciji javnega šolstva s tisočerimi podpisi nehote najbolj pomagali prav tisti starši, ki so v tem trenutku najbolj nezadovoljni z obstoječo šolo. Oziroma avtorji slabo argumentirane in podprte peticije, ki so tako navdušeni nad tisočerimi podpisi, da nočejo videti, da so v resnici ustvarili kaos in ogromno dimno zaveso, iz katere se lahko izcimi marsikaj, tudi stvari, ki jih starši, ki so peticijo podpisali, nikdar ne bi želeli. Šolski sistem je namreč zapleten organizem okrog njega pa množica različnih poslovnih, ideoloških in še kakšnih interesov. Ko ga brez premisleka in občutka premešaš, je zelo težko napovedati, katera usedlina bo priplavala na površje. In nekateri kakci, ki iz te greznice počasi plavajo proti površju, so lahko zdravju otrok, staršev, učiteljev in družbe hudo škodljivi. To je senčna plat realnosti šolskega sistema, ki je mnogi, ki so navdušeni nad peticijo, ne poznajo, zato ne morejo razumeti, zakaj se nekateri, ki jo poznamo, nad takšno peticijo le držimo za glavo.
Zakaj ne verjamem več v dobre namene avtorjev peticije?
V zgodbo s peticijo sem bil povabljen še pred njeno objavo, s strani novinarjev. Takrat sem bil prepričan v dobre namene njenih avtorjev.
Prepričanje se mi je začelo krhati, ko sem avtorici peticije predlagal, da peticijo pred objavo popravijo, argumentirajo in zapišejo na način, ki ne bo poglabljal pregrad med starši in učitelji. Pa tega niso naredili; nasprotno, v naslednjih dneh in tednih se mi je zdelo, da so kvečjemu prilivali olje na ogenj delitev in razdora.
Še bolj sem zaupanje izgubil, ko sem dobil vtis, da lahko nekaterim ustvarjanje čim bolj odkritega konflikta in fronte med starši in šolami s peticijo pomeni potencialen vir prihodnjega zaslužka. In ko sem dobil občutek, da nekaterim ni mar, ali na svoji križarski poti za sabo pustijo pogorišče in koliko učiteljev, staršev in otrok bo na tej poti prizadetih.
Verjamem, da avtorica peticije verjame v svoje dobre namene.
Jaz pa ne morem več.
Moj pra-praded si je prizadeval, da bi v njegovi vasi postavili šolo, da otrokom ne bi bilo treba hoditi v oddaljeno mesto. Njegov sin je v tej šoli učil. Od mojih petih (drži) starih staršev so trije učili. Moja starša sta učila. Jaz učim. Prepričan sem, da je javna šola en od najboljših izumov človeške družbe, ki je vsem otrokom ponudil možnost, da razvijajo svoje potenciale na načine, ki so bili pred časi Friderika Velikega in Marije Terezije večini otrok nedosegljivi. Zato trdno verjamem, da se je za kakovostno javno šolo treba boriti.
In zato sem jezen na tiste, ki so izkoristili nezadovoljstvo staršev za lomastenje z betonskimi škornji po šolstvu. Mojo jezo izražam drugače kot svojo Dušan Merc. Jo pa, njegovo namreč, zelo dobro razumem.
Lepo se imejte,
Kristijan Musek Lešnik
PS. K omejenemu razumevanju vloge šole kot predvsem izobraževalne ustanove, v kateri so v ospredju kognitivni procesi, je prispevalo tudi omejeno razumevanje psihologije, še posebno razvojne psihologije. Tole zdaj bom zelo poenostavil, a tu nimam prostora za kaj več: ena od osrednjih teorij, ki je v veliki meri oblikuje odnos šole do otrok je Piagetova teorija kognitivnega razvoja. Piaget, izjemen milsec in odličen opazovalec otroškega razvoja je bil obenem človek, ki je v svoji teoriji zanemaril kulturni, socialni in čustveni kontekst; poznejše raziskave so pokazale, da je podcenjeval zmožnosti mlajših otrok, precenjeval pa zmožnosti starejših, zato je velik del otrok v šolah prezgodaj izpostavljen abstraktnim pojmom, ki jih njihovi možgani še niso zmožni predelati in razumeti; nenazadnje je svojo teorijo najprej razvil na podlagi opazovanja le treh otrok – svojih lastnih.